Kar je Stalin v Sovjetski zvezi delal s celimi narodi, so slovenski komunisti izvajali nad lastnim narodom

Foto: YouTube

Nekdanji partizan in desna roka Ivana Mačka med vojno, Albert Svetina, je v odlomkih iz knjige Od osvobodilnega boja do banditizma razgalil komunistični teror v Sloveniji. Z opisom svoje življenjske poti in zlasti s pričevanjem o dogodkih med vojno je razkrinkal zgodovino NOB. “Vesel sem, da sem prišel do take starosti, da sem preživel fašizem, prvo emigracijo v Sloveniji, ki ni bila lahko, in da sem preživel t. i. NOB z mislijo, da služim svojemu narodu. Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije.”

Spoznal sem, da so me izigrali, ne samo Partija in Ozna, ampak tudi ljudje, s katerimi sem sodeloval. Še danes so na visokih položajih, čaščeni in privilegirani. Oblast so prevzeli iz rok enega izkoriščevalca in jo dali v roke še večjega terorista in še hujšega izkoriščevalca. Demokracije v Sloveniji ne bo, dokler bodo na oblasti ljudje, ki so izvajali partijsko linijo in postavljali partijske zakone ali pa so z njimi neposredno povezani. Presrečen bi bil, če bo moja življenjska tragedija vplivala na javnost v Sloveniji, da bi začeli drugače razmišljati o zgodovini komunizma na Slovenskem. Želim, da bi tudi Slovenci, ki so s to zgodovino obremenjeni ali se kakorkoli zanimajo za to, spoznali pravo resnico o dogodkih med vojno in revolucijo.
Izkazano zaupanje je terjalo veliko odgovornost
Ko sem vstopal v Partijo in pozneje v Ozno, sem bil ponosen, ker so imeli zaupanje vame, a s tem sem prevzel tudi veliko odgovornost, da bom izvajal vse, kar bodo od mene zahtevali. Če bi bilo treba, bi moral ubiti lastnega očeta, če bi le ugotovili, da je sovražnik Partije. In zgodilo se je, da so v družini likvidirali drug drugega.

Foto: iStock

Ker je vloga Partije v OF postala tudi na zunaj očitna in je bilo med Slovenci zaradi italijanskega maščevanja ob partizanskih akcijah čedalje več žrtev, se je predvsem v Ljubljani proti OF krepilo stališče starih političnih strank, da ni dobro začeti z oboroženim odporom. V takratnih razmerah naj bi bil primeren pasivni odpor, ker bi se le tako izognili prevelikim žrtvam.

V glavnem štabu sem srečal Kardelja. Ob njem je bila tudi Pepca. Kardelj je pripovedoval razne šale in nikoli ne bom pozabil, ko je rekel: “Poslušaj, Pepca, ženska je kakor kokoš. Če greš s kolesom po cesti, ne bo šla vstran, ampak naravnost pod kolo. In veš zakaj? Zato, ker ima majhne možgane.” Tako je Kardelj govoril svoji ženi in to sem slišal v glavnem štabu.

Vaške straže so bile odgovor na vosovske poboje. Začelo se je takrat, ko so se ljudje zaradi nevarnosti zatekati k Italijanom v Kleče. Ker so se bali za življenje, so zvečer zapustili svoja stanovanja in svoje domove. Čez noč so bili v “Smrekcah” pri vodovodu, kjer je bila italijanska straža, zjutraj pa so se vrnili domov. Dokler niso bili ogroženi, niso hoteli ne k Italijanom in ne k partizanom.

Prve likvidacije in odkrit partijski boljševizem razloga za začetek diferenciacije med prebivalstvom
Začetek diferenciacije med prebivalstvom so povzročile prve likvidacije in odkrit partijski boljševizem. Ko so vosovci likvidirali vplivne politične osebnosti, ki so bile proti takojšnjemu boju proti okupatorju in proti komunizmu, so bili partijski cilji razkriti. Likvidacije so ljudi odvračale od OF. Bela garda ne bi bila potrebna, če Partija v OF ne bi postavila vprašanja komunizma in partijske diktature in ne bi bila tako nezaupljiva do inteligence.

Orožje so partizani pridobivali tudi z zaplembami. Na različne načine ga je nekaj prišlo iz italijanskih skladišč. Pri Italijanih se je dalo marsikaj dobiti tudi za denar. Partija je zaveznike v OF uporabljala samo zato, da se je za njihovimi imeni skrivala pred ljudmi. Dokler so bili krščanski socialisti v OF zavezniki, so hoteli uvesti in držati svojo linijo, sokoli pa svojo. Za odnose med koalicijskimi partnerji je bila takrat značilna izjava Ivana Mačka, ki je na vprašanje o tem, kaj bo z zavezniki po vojni, hladnokrvno odvrnil, da to niti ni tako pomembno, ker se jim v družbi s komunisti tako in tako ne piše lepa prihodnost.

Ivan Maček (Foto: wikimedia.commons.org)

Početje Partije kot čista boljševiška kopija
To, kar je počela Partija na Slovenskem, je bila čista boljševiška kopija. Slovenski komunisti so bili še ostrejši od boljševikov. Kar je Stalin v Sovjetski zvezi delal s celimi narodi, so slovenski komunisti izvajali nad lastnim narodom. Nekaterih, zlasti kmetov, pač ni bilo mogoče pridobiti za revolucionarne ideje. Kmetje so imeli premoženje, posestva in živino in na to so bili navezani. Od tega se niso pustili odtrgati. Iz njihovih hiš jih je bilo težko izseliti. A ker niso bili zanesljivi, so jih pobili. To umazano delo so opravili ljudje, ki so bili surovi že po naravi in so bili nevarni celo za svoje soborce.

Foto: wikimedia

Po vrnitvi v Stare Žage mi je kurir sporočil, da sem določen za partijsko šolo v Rogu. Vodja šole je bil Boris Ziherl, ki je imel tudi večino predavanj. Lubej, ki je bil velik rusofil, nas je učil sovjetsko himno. Niso nas učili slovenske, ampak sovjetsko. Večina (vsaj 80 odstotkov) učne snovi je bila zgodovina sovjetske partije. Nekateri so jo znali kot biblijo in katekizem. Osvobodilna fronta je imela v učnem programu obrobno vlogo. Vojaške vzgoje ni bilo.

Ljudje so bili v strahu za svoje življenje. Ker so se bali likvidacij, so zaradi partizanskega nasilja iz Dolomitov bežali v Ljubljano in celo čez Toško čelo k Nemcem. Politično vodstvo in poveljstvo partizanskih enot, ki je bilo najbolj odgovorno za takšno stanje, tega niti takrat niti pozneje ni hotelo priznati. Na odvrnitev kmetov od OF in na nastanek bele garde v Dolomitih so poleg likvidacij vplivale predvsem rekvizicije. Za rekvizicijo je bilo dovolj, da so kmeta označili za kulaka. Ko so mu partizani enkrat odpeljali kravo, enkrat pa konja, prašiče ali žito, so mu vzeli vse.

Foto: iStock

Večina prisilnih mobilizirancev iz političnih razlogov ni bila za to, da bi se bojevala s partizani in je že po nekaj dneh pobegnila. Iz Šercerjeve brigade je dezertiralo do devetdeset odstotkov prisilnih mobilizirancev. Partizanstvo ni bilo v njihovem duhu in niso pripadali Partiji, da bi se bojevali zanjo. Mnogi niso hoteli niti v partizane niti kam drugam. Iz strahu pred prisilnimi mobilizacijami in likvidacijami so se organizirali. Sodelovanje z Italijani ni nastalo iz njihove iniciative ali hotenja, temveč predvsem zato, ker so bili k temu prisiljeni in niso imeli druge poti.

Vaške straže so kmetom omogočile, da so lahko prihajali domov in da so delali na svojih kmetijah. “Podnevi so delali na polju, ponoči pa so se zatekali v utrjene kraje. Najbolje sem to videl, ko smo plenili po barjanskih vaseh. Z Mokreca smo večkrat prišli na Barje, v vasi okrog Iga, kjer je bilo veliko bogatih kmetov. Ker so ob večerih vsi mladi zaradi strahu in bojazni, da bi jih partizani mobilizirali, odhajali v iški grad, smo prišli na njihove domove in jim vse zaplenili.” V grad so hodili vsak večer, zjutraj, ko ni bilo bojazni, da bi prišli partizani, pa so se vrnili domov.

H. M.