#iranNLBgate”: Veliko pralnico denarja sta že v devetdesetih zgradila Niko Kavčič in Milan Kučan

Foto: YouTube. Niko Kavčič.

Na Novi24 smo v zadnjih tednih razkrili, da je Niko Kavčič, siva eminenca slovenskega bančništva in poznavalec udbovskih financ in vzporedne udbovske ekonomije, zapustil lep sveženj zapiskov in korespondence iz svojega bančno-politično-udbovskega življenja. Ti dokazi nazorno kažejo, da je bila NLB, prej Ljubljanska banka, ujetnica in plen Udbe. Današnje posledice tega preteklega dogajanja pa so velika bančna luknja in zadnje odkritje pranja denarja, kjer je imelo glavno besedo udbovsko in partijsko omrežje. Pridobljeni zapiski kažejo, da je bila Ljubljanska banka, zdajšnja NLB, tudi po osamosvojitvi pod popolnim nadzorom Udbe, njena ujetnica in njen plen. Vse se je dogajalo pod nadzorom Milana Kučana, ki je vse vedel in o vsem odločal.

Dokumenti kažejo tudi na to, kako so na vodilno mesto v banki nastavili Marka Voljča, nakazujejo tudi vloge Gregorja Golobiča (LDS in potem Zares), Zdenka Roterja (Kučanovega svetovalca), Bogdana Biščaka (LDS), Mirana Mejaka, Mitje Gasparija (LDS), Stanislava Valanta in Cirila Krpača, brata Štefke Kučan, Kučanovega svaka torej. Kažejo tudi, da je Milan Kučan desetletja po osamosvojitvi vlekel niti iz ozadja in tako je glede NLB še danes, kar upravičeno lahko sklepamo na podlagi vsega znanega. Zapiski Nika Kavčiča namreč kažejo, da je ozek partijski krog v letih, ko smo že imeli samostojno državo, vladal in plenil po Sloveniji.

Naj spomnimo. Že Demokracija je pisala, da ja bil izbranec Nika Kavčiča za direktorja LB Marko Voljč. Udbovsko omrežje ga je skušalo večkrat postaviti za predsednika vlade. Eden od resnejših poskusov je bil februarja 1992, po padcu Demosove vlade. Poskus v državnem zboru ni bil uspešen. Nato je starim strukturam že septembra 1992 Voljča uspelo ustoličiti na mesto predsednika uprave NLB, banke, ki jo je potem vodil vse do leta 2004. Nato je presedlal v belgijsko KBC, kjer je bil med drugim pristojen za Srednjo in Vzhodno Evropo ter Rusijo. Prav zanimivo bi bilo vedeti, ali so v KBC vedeli, čigav izbranec je bil Voljč v resnici. Januarja 2012 ga je Danilo Türk v vlogi predsednika države spet spravil na mesto predsednika vlade. Domala na suho je potegnil predlog, potem ko je v državnem zboru pogorel Zoran Janković, ki mu po jesenskih volitvah leta 2011 v državnem zboru ni uspelo dobiti dovolj glasov.

Če smo se takrat Türkovemu predlogu morda še čudili, so danes stvari jasnejše. Ni uspelo. Voljč z drugo ženo živi v Mehiki, od koder med drugim obvladujeta velenjsko Gorenje. Po poročanju prejmeta vsako leto okrog 300 tisoč evrov, za vsako sejo nadzornega odbora pa Voljč prejme še okrog 10 tisoč evrov potnih stroškov. Predsednik slovenske vlade ni postal, finančno pa je zelo dobro preskrbljen

Iz doslej dostopnih podatkov sta Niko Kavčič (umrl je oktobra 2011) in Milan Kučan leta 1992 izbrala Marka Voljča za direktorja takratne Ljubljanske banke. Načrt za to naj bi bila skovala v Kučanovi predsedniški pisarni. Nato pa je Kavčič, v udbovskem omrežju zadolžen za bančništvo, skladno s sprotnimi dogovori o vsem obveščal Kučana in skrbel za nadaljnjo Voljčevo pot na vrh udbovskega bankomata.

Kavčič je bil izjemno kritičen do guvernerja BS, Franceta Arharja
Veliko je o tem poročal tudi Politikis: “Kot v starih partizanskih časih je Kavčič leta 1996 apeliral na Janeza Kocijančiča, da se začne mobilizacija, to je, da se v banke nastavljajo njihovi kadri, kot so Gaspari, Voljč, Bole, Slavinec, Kos, Geržina, Košir, malo naprej pa Kavčič pozove Kocijančiča, naj poskrbi, da novi ljudje prevzamejo dediščino. Kljub temu, da za Gasparija ni imel ravno lepih besed, rekel je namreč, da vodstvenim in organizacijskim prijemom ni dorasel, je bil Gaspari zaradi svojega družinskega porekla vseskozi v ožjem izboru najpomembnejšega dogajanja v slovenskem bančništvu, kot guverner Banke Slovenije ali kot minister za finance.”

Sicer pa je iz Kavčičevih zapiskov tudi razvidno, da je bil do Franceta Arharja izjemno kritičen. Prišteval ga je v Peterletov krog, saj govori o navezi Šter – Drobnič – Peterle – Arhar, ki so v primeru Tama in Tam Deutchlanda izgube spravili pod mizo. Pri Arharju Kavčič nikakor ni mogel pozabiti njegove vloge v LHB Frankfurt in tesne navezave z Borisom Zakrajškom, Hazabendom in Kleindienstom. Kritičen je bil tudi do Arharjeve kadrovske politike  (Arhar je bil v tem času guverner Banke Slovenije). Opisoval je, kako je Arhar najprej diskvalificiral vodilni kader v Ljubljanski banki, nato pa želel vrniti Zakrajška v vrh te banke.

 

T. F.