Selektivno in pristransko sodstvo: Ne bodimo presenečeni, če se v Sloveniji zgodi še kakšen primer Vaskrsić

Protest Zorana Vaskrsića, ki mu je litijsko sodišče zaradi dolga na javni dražbi prodalo hišo. (Foto: STA)

Kljub izobraževanju slovenskih sodnikov o sodni praksi ESČP slednje nekateri sodniki več kot očitno še vedno ne poznajo. Očitna je tudi pristranskost, ko gre za drugorazredne državljane, kot je bil Zoran Vaskrsić in delovanje sodstva, ko gre za prvorazrednega Zorana Jankovića. 

Zagotovo je primer Vaskrsić iz leta 2012 znan večini državljanov. Zaradi osnovnega dolga v višini 124 evrov je sodišče Vaskrsiću na dražbi prodalo hišo za več deset tisoč evrov za poplačilo stoevrskega dolga. Kasneje se je Vaskrsić pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki je odločilo, da mu mora Slovenija plačati odškodnino in povrniti stroške v skupni vrednosti 85 tisoč evrov. Ob tem je poslanec SDS dr. Vinko Gorenak večkrat opozoril, da je pri izvršbah treba upoštevati načelo sorazmernosti, saj je rubež hiš ali stanovanj zaradi nekaj sto evrov dolga nesprejemljiv, še posebej, če ljudje v takšnih primerih ostanejo na cesti.

Konec letošnjega septembra smo bili priča podobni zgodbi, na katero je dr. Gorenak opozoril v pisnem poslanskem vprašanju, ki ga je naslovil na vlado Mira Cerarja. V njem je opisal primer gospe iz Novega mesta, ki je komunalnima podjetjema dolgovala nekaj več kot 500 evrov. Ker gospa ni bila zmožna plačati računov, je Okrajno sodišče v Novem mestu s sklepom dalo njeno hišo na dražbo. Isti dan, ko naj bi dražba potekala, je poslanec SDS z vprašanjem opozoril na nesprejemljivo postopanje sodišča, slednje pa je dražbo nato prekinilo.

Mediji so predsednico Okrajnega sodišča v Novem mestu opozorili na primer Vaskrsić, vendar je slednja odgovorila, da po odločitvi ESČP slovenska sodišča v zvezi z nadaljnjimi ravnanji v takšnih primerih niso dobila nobenih navodil. Poslanec Gorenak je zato na vlado Mira Cerarja naslovil vprašanji, ali je Ministrstvo za pravosodje po razsodbi ESČP glede zadeve Vaskrsić karkoli ukrenilo tudi v razmerju do nižjih sodišč.

Da je potrebno upoštevati sodno prakso ESČP, vedo študenti že v prvem letniku študija prava
V odgovoru vlade Mira Cerarja na poslansko vprašanje lahko preberemo: “Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodnikom ne more in ne sme podajati navodil in usmeritev, kako naj sodijo v konkretnih primerih, saj so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na ustavo in zakon. Seveda pa so sodniki pri svojem sojenju zavezani uporabiti in upoštevati tudi Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in soditi skladno z odločbami ESČP. Ministrstvo za pravosodje in Vrhovno sodišče Republike Slovenije se vsekakor zavzemata, da bi bili sodniki čim bolje seznanjeni s prakso ESČP, zato je na vsaki sodniški šoli ena izmed tem tudi pregled aktualne prakse in pomembnejših odločitev ESČP.” Torej, čeprav Vrhovno sodišče RS ne podaja usmeritev in navodil, kako naj sodniki sodijo, pa slovenski sodniki po besedah vlade Mira Cerarja vendarle poznajo prakso ESČP, saj se o njej učijo v sodniški šoli. Vendar pa več kot očitno sodnica Okrajnega sodišča v Novem mestu ni slišala ničesar o praksi ESČP v primeru Vaskrsić, ki seveda posledično vpliva na prakso vseh slovenskih sodišč.

Vlada je v nadaljevanju odgovora zapisala, da naj bi za preprečitev takšnih dejanj, kot smo jim bili priča v primeru Vaskrsić in primeru gospe iz Novega mesta, ministrstvo za pravosodje pripravilo spremembe zakona o izvršbi in zavarovanju, za katerega pa zaenkrat ne moremo oceniti ali bo ali ne bo prinesel pozitivne posledice, saj zakona poslanci v državnem zboru še niso obravnavali.

Bi sodišče ravnalo enako, če bi namesto o Vaskrsiću, odločalo o Jankoviću?
Presenetljivo pa je vlada Mira Cerarja ob koncu odgovora na vprašanje dr. Gorenaka zapisala, da je “dolžnost posameznika, ki nastopa v sodnih postopkih, da – v kolikor je razsoden in sposoben, da sam skrbi za svoje pravice in interese – primarno sam poskrbi za uresničevanje svojih pravic in obrambo svojega položaja. Tako sodišče kot tudi zakonodajalec morata pri varstvu položaja dolžnika raznoliko obravnavati tiste situacije, ko je pasivna vloga dolžnika odraz njegove ranljivosti in socialne ogroženosti, od situacij, ki povsem jasno kažejo na dolžnikovo nespoštovanje in ignoranco do sodne veje oblasti in s tem tudi do države v teh postopkih.” Četudi bi se strinjali z zgornjimi navedbami, se pri tem ne moremo otresti občutka, da vlada državljane in državljanke ponovno deli na prvo- in drugorazredne. Ko gre za drugorazrednega državljana, država žuga s prstom, češ spoštovati je treba sodišča in državo ter ju ne ignorirati. Ko pa smo priča odmevnim primerom pomembnih, prvorazrednih državljanov, ki se spretno izogibajo sodiščem ali pa jim sodišča kar sama izločijo dokaze, takrat pa se država in vlada ne oglasita in groženj o tem, da bodo letele glave, ni mogoče slišati.

C. Š.