Odgovorni urednik Mladine Gregor Repovž pametuje, da sprave ne more biti, ker se po njegovo domobranska stran se še vedno ni pokesala?!

Foto: STA

S koncem II. svetovne vojne za milijone ljudi v Srednji Evropi in Vzhodni Evropi ni bilo konca trpljenja. Namreč, zmaga nad fašizmom in nacizmom je prinesla strahovlado in diktaturo komunističnega sistema. Komunisti so do poletja 1942 pobili okoli 1.000 Slovencev, preden se je organizirala prva protirevolucionarna vaška straža – to je podatek, ki morda marsikoga prizadene, a vendarle gre za zgodovinska dejstva, ki se ne bodo spremenila, če se bomo sprenevedali. Očitno pa od odgovornega urednika Mladine Gregorja Repovža ni pričakovati, da bi to dejstvo kadarkoli dojel.

Repovž je namreč v enem izmed svojih uvodnikov že pred časom v kontekstu razpredanja o smiselnosti postavitve spomenika žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu zapisal, da ga moti namišljena sprava. “To ni sprava. To je neumnost, potvarjanje zgodovine, gre za licemerje, pozerstvo, formo samo zase.” Ob tem pa seveda ni mogel iz svoje kože in je dodal, da ima po njegovo proces sprave ves čas težavo, in sicer: “Sam proces sprave ima namreč ves čas težavo: domobranska stran se še vedno ni pokesala. Niti priznali niso, zakaj so sodelovali z okupatorjem. Je potem sprava sploh mogoča?”

Dobro bi bilo, če bi Repovž kdaj v roke vzel knjigo dr. Jožeta Ranta: Slovenski eksodus leta 1945, ki je nastala kot odgovor na vprašanje tistih potomcev slovenskih beguncev iz leta 1945, ki iščejo svoje korenine: “Zakaj so moji starši, stari starši ali celo prastarši morali zapustiti svojo rodno Slovenijo leta 1945?” Odgovor je na dlani: če se ti ne bi bili umaknili, bi bila najverjetneje večina pomorjena. Domobranci namreč niso predstavljali izdajalcev naroda, saj “večina domobrancev ni hotela nič drugega kakor svobodno in demokratično Slovenijo”. Do spopada s partizani je prišlo, ker so protikomunisti nasprotovali temu, da bi v Sloveniji zavladal totalitarni komunizem.

Vir: Twitter

KPS se je že 16. septembra 1941 odločila, da po njej ustanovljeni Slovenski narodnoosvobodilni odbor “v boju proti okupatorju edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju”. Drugi odlok še natančneje izraža to izključenost: vsak partizan sme ubiti na licu mesta kogarkoli bi zalotil z orožjem v roki in ne bi pripadal OF. Leta 1942 se je pritisku vsenarodne osvobodilne borbe priključil še narodnoosvobodilni teror Varnostne obveščevalne službe. Tako opevana “osvoboditev” leta 1945 je bila tako v resnici zgolj samo začetek “državnega terorja” in strahovlade.

Slovenski protikomunisti imeli dve opciji
Mogoče je trditi, da je do oboroženega odpora prišlo zgolj zaradi nenehnih in krutih umorov, ki so jih komunistični partizani izvajali nad nedolžnimi in domoljubnimi Slovenci. Po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine je slovenskim protikomunistom ostalo dvoje, in sicer, ali se priključijo komunistom in se s tem odrečejo svojim idealom ter tvegajo svoje življenje ali pa za samoobrambo sprejmejo orožje od okupatorja. Večina prizadetih je v tem videla edini izhod za to, da se obvaruje gotove usmrtitve.

Smiselno je, da ob tem spomnimo na pripoved pokojnega prvega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki je pred leti na ves glas spregovoril o komunističnem nasilju na območju Cerknice, kjer so partizani v roku 15 mesecev pobili več Slovencev kot pa italijanski fašisti v 25 letih. Čeprav je bilo doslej evidentiranih že prek 600 masovnih grobišč, ki so posejana po vsej državi, pa se številni, kot je na primer Repovž, še naprej sprenevedajo in glede partizanskih zločinov tiščijo glavo v pesek. Je pa res, da novodobni partizani skrbijo za ohranjanje dediščine in z islamskimi teroristi perejo milijarde.

H. M.

  • rabbit

    Kako bi se lahko nekdo pokesa,l če leži pobit v jarkih, rovih, jamah, rudniki.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!