Politično orožje levice: Pritiski za obrambo Jankovića se prek sprevržene uredniške taktike režimskih glasil že vršijo

Jože Mencinger (Foto: STA)

V rubriki Pisma bralcev časnika Delo, že vršijo pritiske za obrambo Jankoviča. Enega je spisal jugoekonomist Jože Mencinger, drugega pa levičarski bloger Rafael Zupančič. Gre za sprevrženo uredniško taktiko najprej objave v pismih bralcev, nato pa bo zadeva nedvomno romala na naslovnice z namenom, da se Jankovića, ki je glavno politično orožje levice, kar se da rehabilitira. Levičarski skrajneži očitno iz obupa že pišejo pisma.

V uredništvo časnika Delo je v rubriko Pisma bralcev priromalo pismo Jožeta Mencingerja. Tudi sam je včasih romal, in sicer na ljubljanski magistrat leta 2011, ko je skupaj z znanimi javnimi osebnostmi javno izrekel podporo kandidaturi ljubljanskega župana Zorana Jankovića na parlamentarnih volitvah. Ta je že takrat na ramenih nosil težko breme spornih poslov in kazenskih ovadb, vendar pa je bil za levico preveč pomemben, da bi za karkoli sodno odgovarjal.

Mencinger v svojem pismu razpravlja o ”normalni demokratični državi”. Res je, v takšni državi Janković sploh ne bi mogel biti župan. Ekonomist pravi, da ne ve, kaj je v županovih aferah res in kaj ne, ter da ”metanje kamna prepušča ogorčenim moralistom”. Resnica je, da za obsojanje takšnih dejanj ni treba preveč filozofirati. Morala je prva stvar človekovega razuma in razumevanja okolice ter ljudi okoli sebe. Vsak povprečen Slovenec bi moral že sam po sebi vedeti, kaj je prav in kaj ne. Je mar zato gospodu Jankoviću to tako težko?

Kot je videti, tudi Mencinger ni veliko drugačen
Mencinger ugotavlja tudi to, da njegovo prepričanje, da ”pot v demokratični pravni državi vodi od odkritega kaznivega dejanja k iskanju njegovega storilca in ne od ‘storilca’ k iskanju kaznivega dejanja”, ni pravilno. Pa vendar, če je človek znan po nedoslednosti svojih dejanjih in zavajanjih, tako pač je. Mencinger, ki je bil med ministri prve Demosove vlade in velik zagovornik socialističnega modela kapitalizma in tajkunizacije, se prav tako ponaša z različnimi razhajanji svojih stališč. V Demosovi vladi je veljal za najbolj nesposobnega ministra in jo zapustil v najbolj kritičnem trenutku, že pred osamosvojitvijo pa je bil trdno odločen, da Slovenija kot samostojna država ne bo gospodarsko preživela. Za svoje nezaupanje v domovino in za svojo lojalnost Kučanovi kleptomanski levici pa je bil, kakopak, nagrajen s številnimi častmi.

”Da bi dobili priznanja, zdaj sploh ni treba uporabljati mučenja, zadošča dobro sodelovanje institucij,” piše omenjeni komentator v trobilu Delo. Z zapisom na takšen način nedvomno namiguje na izvršitev namenskega povzročanja telesne bolečine, a resnica je, da o tem sploh nihče ne govori. Nihče ne omenja mučenja, pa vendar – če to roji v rdečih glavah levičarskih skrajnežev, je druga pesem.

Foto: STA

Jankovič ni ”tarča in dežurni krivec” brez razloga
Drugo pismo izpod rok blogerja Rafaela Zupančiča Jankovića opisuje kot ”tarčo in dežurnega krivca za vse, kar je narobe v naši državi”. Pravi, da to ni nič novega, temu pa lahko pritrdimo tudi ostali državljani. To niti ni nič čudnega. Zupančič ima prav, ne dogaja se prvič. Janković je že večkrat s šokantnimi in melodramatičnimi opozarjanji nase državljanom pokazal, kdo je in kaj je. Ti so lahko prepričani, da škandalov še zdaleč ni konec. Za pranje županove časti zdaj obrekujejo tožilko, Zupančič pa piše: ”Očitno se vsi bojijo uspešnega ljubljanskega župana, da ne bi ponovno kandidiral za župana ali celo na naslednjih parlamentarnih volitvah.”

Če bi Janković bil zares uspešen župan, bi mu to lahko preprosto in z veseljem priznali. Štirikratna zadolžitev občine Ljubljana ni ravno nekaj, na kar bi lahko bili občani ponosni, tudi če v zakup vzamemo nekaj na novo tlakovanih cest v središču mesta. Še manj je županu Jankoviću v ponos izgradnja stadiona, ki ni več športni objekt, temveč spomenik mafijski državi ter opeharjenim izvajalcem, ki so izgubili vse, da si je ljubljanska elita lahko napolnila žepe. K Jankovićevemu imenu lahko tako pripišemo le afere, o katerih so javno govorili že praktično vsi, ki poznajo ljubljansko politično sceno, na dan pa so prišle šele z javnim razkritjem tožilskih dokumentov. Sicer pa, zakaj bi se občani/državljani bali uspešnega voditelja? Saj je vendar to ravno tisto, kar si vsi želimo. Ljudi, ki bodo za svoje občane pa tudi državljane storili kaj dobrega, kaj veličastnega in hvalevrednega. Ti bodo potem uspešni in hvalili jih bomo. Dokler se ne bodo dokazali, pa jim nobeno pranje imena ne pomaga.

A. L.