Razkrivamo: Poglejte, kaj je Cerar o referendumu o arbitražnem sporazumu zapisal leta 2010

Miro Cerar (Foto: Twitter)

“Nedavno razpisani zakonodajni referendum o arbitražnem sporazumu je nesmisel. Je manipulacija z državljani in državo. Je dokaz nesposobnosti slovenske politike, da bi samostojno, zrelo in odgovorno odločila o tem tako pomembnem vprašanju,” je o referendumu o arbitražnem sporazumu pred leti zapisal “ugledni pravnik” Miro Cerar, ki pa se mora danes kot predsednik vlade soočati z uresničitvijo sporazuma, kar mu povzroča velike preglavice.

Miro Cerar je med letoma 2006 in 2014 pisaril različne kolumne, a svojim takratnim prepričanjem ni ostal zvest. Pa vendar, takrat je svoje misli vsaj (iskreno) zapisal. Takrat še ugledni pravnik s pravim pedigrejem je ob pridobitvi naziva predsednik Vlade RS kolumne opustil in se osredotočil na novo dirigiranje. O tem, kaj je o arbitražnem sporazumu povedal letos, smo že pisali, zdaj pa preberite, kaj je o isti problematiki imel za povedati pred sedmimi leti. Zanimivo.

Ko je letos poleti razpravljal o posledicah arbitražne odločbe, je dejal, da je odločba, kot je ta med Slovenijo in Hrvaško, primer dobre prakse za to, kako se lahko na civiliziran in pravni način rešujejo mejni in drugi spori med državami. “To je še posebej pomembno za to območje, ki je bilo in je na nek način še vedno zelo nemirno.” Njegova prva trditev zagotovo ne drži, saj je arbitražna razsodba s tem, ko je mejno območje dodelilo Hrvaški, prizadela veliko državljank in državljanov RS.

Pa preberite, kaj je o arbitraži v svoji kolumni zapisal pred sedmimi leti.

REFERENDUM O ARBITRAŽNEM SPORAZUMU

Nedavno razpisani zakonodajni referendum o arbitražnem sporazumu je nesmisel. Je manipulacija z državljani in državo. Je dokaz nesposobnosti slovenske politike, da bi samostojno, zrelo in odgovorno odločila o tem tako pomembnem vprašanju. Pa vendar, referendum bo. In kaj zdaj? Na tem mestu ne bom nikogar  spodbujal, da se na referendumu opredeli za ali proti arbitražnemu sporazumu. Svoje stališče o njem sem že večkrat javno izrazil in ga tu ne bom ponavljal. Nanizal bom le nekaj svojih trenutnih misli o vsem tem dogajanju.

Referendum o arbitraži še zdaleč ne bo edinstven po tem, da državljani večinoma ne bodo točno vedeli, kakšne posledice bo imela njihova opredelitev. V naši dosedanji referendumski praksi smo imeli že kar nekaj zakonodajnih referendumov, glede katerih so se državljani utemeljeno pritoževali, da ne vedo dovolj dobro, o čem resnično odločajo, pa tudi takšnih, kjer so državljani kaj hitro spoznali, da politiki na njih brez pravega razloga prenašajo svojo odgovornost. Kar precej takšnih referendumov je imelo zato tudi zelo nizko glasovalno udeležbo. Seveda vse to ne pomeni, da so bili do sedaj izvedeni zakonodajni referendumi (npr. o privatizaciji železnic, o povračilu sredstev za telefonske priključke, o izbrisanih, o prepovedi nedeljskega dela v trgovinah, o zakonu o RTV Slovenija, o regionalizmu) nelegalni, kajti naša ustavna in zakonska ureditev dopuščata tudi nenavadno referendumsko odločanje. Res pa je, da je ustavni institut referenduma zaradi nekaterih praktično ”prisil(je)nih” referendumov izgubil precejšen del svoje kredibilnosti. K slednjemu bo zagotovo dodatno pripomogel tudi referendum o arbitraži. Tu gre za referendum posebnega pomena, ki ima po svoji vsebini celo prvine plebiscita, saj bo vplival na reševanje meddržavnega ozemeljskega spora oziroma na določitev nekaterih delov državne meje. Referendum o tako pomembnem vprašanju bi terjal posebno intenzivno in organizirano pripravo. Državljanom bi morala politična oblast natančno (in ne le politično pavšalno) pojasniti, o čem odločajo in kakršne posledice bo imela odločitev o podpori ali zavrnitvi ratifikacije arbitražnega sporazuma.

Dogaja se seveda vse kaj drugega. Ker je vladna koalicija, ob nasprotovanju opozicije, v naravnost ”šprinterskem” slogu najprej potrdila že tako ali tako preuranjeni podpis arbitražnega sporazume ter ga nato prav tako neznansko hitro še ratificirala, seveda ni bilo časa in možnosti za kakršnekoli resne priprave na referendum. Kljub temu, da sta se za razpis referenduma skupno odločili koalicija in opozicija, je bilo zaradi radikalnega razhajanja stališč do arbitražnega sporazuma že vnaprej jasno, da tu kakega korektnega in poenotenega informiranja državljanov ni pričakovati. Arbitražni sporazum je pravnemu laiku praktično nerazumljiv, pravna stroka in politika ga (javno) razlagata na različne, večkrat tudi diametralno nasprotne načina, pri vsem tem pa politika referendumsko kampanjo izkorišča predvsem tudi za nabiranje političnih točk, oziroma za nekakšen ”predvolilni boj”.

Za Slovenijo je še posebej problematično in škodljivo dejstvo, da v okviru (javne) referendumske kampanje nekateri strokovnjaki in politiki povsem brez zadržkov tekmujejo v argumentaciji za in proti arbitražnemu sporazumu. S tem Slovenci celemu svetu kažemo svojo neenotnost oziroma razklanost pri vprašanju, kjer so Hrvati močno nacionalno poenoteni. Toda še hujše je, da nekateri naši politiki in strokovnjaki povsem prostodušno javno navajajo in celo zagovarjajo argumente, ki nasprotujejo slovenskim interesom. V primeru, da bo ratifikacija arbitražnega sporazuma na referendumu potrjena, bo imela takšna argumentacija nedvomno negativen učinek na prizadevanje Slovenije, da v sporu pred arbitražo prepričljivo utemelji svoje stališče do tega, kaj nam kot državi pripada. Če se denimo že sedaj javno razkriva in analizira naša bodoča pogajalska taktika, namenjena postopku pred arbitražnim razsodiščem, ali če nekdo na televiziji ali v časopisu navaja, da nam Piranski zaliv nikoli ni pripadal, je to nadvse slaba popotnica za morebitni arbitražni spor.

Vsega tega seveda ne bi bilo, če ne bi bilo razpisanega referenduma in če bi naši vrli politiki opravili tisto, za kar so po lastni volji izbrani in plačani. Kot je znano je tu klonilo tudi Ustavno sodišče, ki je Vladi in Državnemu zboru s svojo ”prazno” odločbo na temo (ne)ustavnosti ratifikacije arbitražnega sporazuma pomagalo prevaliti breme zahtevne in kompleksne strokovno-politične odločitve na pleča volivcev. Zdaj naj bi torej volivci presodili tako zahtevna vprašanja, kot je denimo vprašanje, kaj pomeni odločanje po pravilih in načelih mednarodnega prava glede kopenske in morske meje, ter kaj pomenijo načela mednarodnega prava, pravičnosti in dobrososedskih odnosov pri določanju stika z odprtim morjem, ter ali bo oba pristopa arbitraža upoštevala ločeno ali povezano. Komu verjeti v referendumski kampanji: tistemu, ki pravi, da bomo dobili vse kar nam pripada, ali tistemu, ki pravi, da bomo vse izgubili? Katera predvidevanja do bolj zanesljiva? Ali bolje: kdo manj pretirava in kdo se bolj moti?

Državljanom, ki se bodo udeležili referenduma lahko svetujem le, da si arbitražni sporazum preberejo in si s tem vsaj malo pomirijo svojo vest. Tako si kasneje ne bodo mogli očitati, da so v celoti zgolj nasedli tem ali onim manipulacijam v referendumski kampanji. Seveda jim tudi to ne bo v resnično pomoč, kajti večji del arbitražnega sporazuma bo v primeru referendumske potrditve ratifikacije, predmet diametralno nasprotujočih si razlag s strani Slovenije in Hrvaške. Odločitev arbitraže pa bo seveda mednarodnopravno dokončna in zavezujoča in bo tako enkrat za vselej razrešila mejni spor med obema državama. Le kdo si ne bi želel, da se ta mučna zgodba z mejnim sporom že enkrat zaključi. Toda pri tem seveda še zdaleč ni nepomembno, KAKO se bo zaključila. Ali si upate napovedati, kako se bo zaključila v primeru arbitraže? Kakorkoli že, naši politiki sedaj to od nas pričakujejo. Dovolite mi malo ironije: Zaupajo nam. Končno! Kako prijazno. Sicer pa pravi rek, da ima vsako ljudstvo takšno oblast, kakršno si zasluži. Zato si zaslužimo tudi referendum. Želim vam – sedaj brez ironije – da bi se na referendumu čim bolje odločili. Za Slovenijo in zase.

Prof. Dr. Miro Cerar

A. L.