Viri blizu MZZ: Po arbitraži nobena stran ne bo zadovoljna, levičarska politika bo vseeno odpirala šampanjce

Foto: iStock

Glede na to, da je za jutri predvidena razglasitev odločitve arbitražnega sodišča, se marsikdo z zaskrbljenostjo sprašuje, kaj bo to pomenilo za rešitev obmejnega vprašanja. Slovenska oblast je dokazala, da s svojimi “kompetentnimi” kadri ni sposobna zaščititi niti terana niti kranjske klobase, zato se človek upravičeno z zaskrbljenostjo vpraša, kako bo potem ta zaščitila vitalne interese države, kot je rešitev meje s sosednjo Hrvaško in zagotovitev dostopa do odprtega morja. 

Zanesljivi viri blizu zunanjega ministra trdijo, da je projektna enota ministrstva za zunanje zadeve, ki jo vodi Nataša Šebenik, 20. junija 2017 izdala navodilo Mreži diplomatsko konzularnih predstavništev (DKP), s katerim soglašata tudi minister za zunanje zadeve Karl Erjavec in vodja ministrovega kabineta Vlasta Vivod, v njem pa je zapisano:” .. da v zvezi z arbitražnim sporazumom z Republiko Hrvaško nobena stran z razsodbo ne bo zadovoljna, a to bo pomenilo konec spora …” Takšen zapis je vsekakor skrb vzbujajoč, saj ministrstvo daje vtis, da bo kakršna koli odločitev, ki jo bo sodišče sprejelo, dobra, ne glede na to, ali bodo zaščiteni vitalni interesi Slovenije ali ne, samo da bo že konec sage z arbitražo.

Drugi citat iz istega dokumenta zaupne narave narekuje: “Slovenija namerava pristopiti k implementaciji, pri čemer pričakuje sodelovanje hrvaške strani. V kolikor sodelovanja ne bo, bo implementacijo izvajala enostransko …” Človek se s praktičnega vidika vpraša, kako si to na ministrstvu predstavljajo, da bodo izvajali. Morda s pomočjo pripadnikov vojske ali kako drugače?

Naklonjenost evropskih držav:
Sloveniji so naklonjene:  Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Švedska in Nemčija
Hrvaški so naklonjene: Poljska, Litva in Grčija
Nevtralno stališče: Francija in Italija

Foto: iStock

Slovenska logika: Boljše zahtevati manj
Na ministrstvu za zunanje zadeve pričakujejo recikliran (predelan) sporazum Drnovšek – Račan, ki je predvideval, da bi Slovenija dobila 80 odstotkov Piranskega zaliva in zagotovljen dostop do odprtega morja, Hrvaška pa bi obdržala morsko mejo z Italijo. Takrat je to predstavljalo minimum od minimuma, zdaj pa bo manj kot to. Vsekakor je krivda za to v tem, da smo v memorandumu navedli minimalne zahteve, Hrvati pa seveda ravno obratno, torej maksimalne, ker jim gre več kot očitno bolj za interese svoje države kot pa nam. Nekdanja slovenska agentka Simona Drenik, ki je po prisluškovalni aferi odstopila, je takratno zavzemanje za minimalne zahteve podkrepila s prepričanjem, da bomo v nasprotnem primeru izpadli imperialisti in bomo zaradi prevelikih zahtev dobili manj. Res težko razumljivo.

N. Ž.