Pomembno je dajati vtis zaposlenosti

Datum:

Nogometni vratarji so v zadnjem obdobju v središču medijske pozornosti. Deloma zaradi zaključka sezone v skoraj vseh pomembnejših nogometnih ligah, predvsem pa zaradi obeh slovenskih čuvarjev mreže, ki si z odličnimi obrambami utirata pot med svetovne nogometne zvezde.

Branjenje enajstmetrovk ima pri njihovem poslu poseben status. Kadar so pri tej posebni vrsti psihološkega spopada uspešni, jih zvesti privrženci primerjajo z božanstvi. Žoga pri izvajanju najstrožje kazni potrebuje za svojo pot od bele točke do gola približno 0,3 sekunde. Vratar zaradi te silno kratke razdalje seveda nima dovolj časa, da bi spremljal amplitudo leta in se nato odločil za reakcijo. Odločitev mora pasti že pred strelom. Statistično spremljanje enajstmetrovk pokaže, da so odločitve izvajalcev, kam meriti, precej enakomerno porazdeljene. Približno ena tretjina udarcev je namenjenih v levo, enak delež v desno in zadnja tretjina poskusov meri na sredino. Vsak trener in vratar zagotovo poznata opisani statistični vzorec. Kljub temu se z vidika obrambe najredkeje zgodi, da bi vratar obstal na sredini gola. Zakaj? Tja je vendar namenjen kar vsak tretji udarec. Odgovor se skriva v psihologiji. V “slabem” videzu, ki si ga vratarji s tem ustvarjajo. Bistveno bolj prepričljivo in predvsem manj neprijetno je v lepi “paradi” poleteti v napačno smer kot pa “zmrzniti” in pasivno obtičati na sredini gola. Dajanje aktivnega vtisa je, čeprav brez pravega učinka bistveno bolj sprejemljivo kot premišljena in pogosto učinkovita – pasivnost.

Biti aktiven seveda ni isto kot biti produktiven
“Zaposlen sem cele dneve!” je stavek, ki ga najpogosteje slišimo. Verjetno izrečen povsem iskreno, čeprav brez ustrezne kritične presoje. Z napredkom informacijskih tehnologij je potrebno zelo malo, da smo povsem zaposleni cele dneve. Obilje aplikacij in brezštevilne možnosti sodelovanja v debatah, analiziranje baz podatkov ali pa zgolj opazovanje, kam se premika reka všečkanja, zapolnjujejo vse večji delež našega časa. A to je zgolj vrh ledene gore, v katerega smo pravkar silovito trčili.

Prav na vsakem koraku lahko spremljamo primere človeških aktivnosti, ki so (po vsebini sodeč) zgolj posledica dajanja vtisa zaposlenosti. V njih ni mogoče zaslediti ne preudarnega ravnanja s časom, kaj šele jasno postavljenih ciljev in prioritet. Začne se že v zgodnjem otroštvu. Pomislite na natrpane urnike malčkov, katerih supermame skrbijo, da osvojijo osnove joge, pilatesa in vsaj dveh tujih jezikov že pred vstopom v vrtec. Identičen proces (seveda tudi s pomočjo očetov) se nato nadaljuje skozi devetletko. Dokler ne nastopijo ključne dejavnosti! Aktivnosti, za katere se zdi, da predstavljajo epicenter življenja sodobnega mladostnika. Govorim seveda o 24/7 prisotnosti na socialnih omrežjih in neprekinjenem sporočanju svetu, kako zelo smo srečni, uspešni, zadovoljni, lepi in predvsem – zaposleni.

Resničnostne nadaljevanke so naslednja postaja, ki zapolnijo (že tako polne) dneve. Spremljanje zapletov v mehiški telenoveli Esmeralda je pred leti na slovenskem podeželju skorajda usodno vplivalo na uspešnost spravljanja jesenske letine. Danes je za takšen učinek potrebno pred očmi svetovne javnosti spremeniti vsaj spol. Domača produkcija sledi trendom. Kmetija pri Velikem bratu in verjetno najbolj bizaren resničnostni šov vseh časov “Naš predsednik ima talente” sta zvezdi vodnici domačega smetišča časa.

Večina res ne jamra
Čeprav ima opisano drastičen učinek na naše zasebno življenje, je resnično škodljive posledice istega sindroma čutiti zlasti v javni upravi in gospodarstvu. Desetletja sprejemanja varnih (udobnih) odločitev na podlagi strahu pred tveganji in ob hkratni nesposobnosti prevzemanja odgovornosti za nujne spremembe – rojeva danes “bogate” sadove. Konkurenčnost slovenskega gospodarstva nezadržno pada, strokovnjaki se pospešeno izseljujejo in nova velika finančna kriza, ki je pred vrati, utegne povzročiti implozijo celotnega sistema. Nova vrednost ne raste na drevesu in prepletenost globalne ekonomije neusmiljeno razgalja našo nekonkurenčnost. Večina res ne jamra, temveč intenzivno išče lastne možnosti preživetja, medtem ko spremlja slovenski politični resničnostni šov. V njem je Slovenija popek sveta. Pa čeprav zaradi prebliskov odličnih športnikov (posameznikov), porekla žene ameriškega predsedniškega kandidata ali pa ekstremne spolne aktivnosti človeške ribice v Postojni.

Stara resnica ostaja neomajna: vsak od nas ima sleherni dan na razpolago 24 ur in pred seboj izbiro, kako jih bo izkoristil. Vsak od nas, pa naj si bo študent ali predsednik države. In vsak od nas (tudi predsednik države) se lahko odloči za pot najmanjšega odpora ter pragmatično izbere preproste poteze ob nujnem kriteriju všečnosti drugim. Zelo redki se odločijo za pomembne, težke in resnično tvegane odločitve. Zgodovina je polna slikovitih primerov, kako ljudje neusmiljeno križajo borce za resnico. Slovenija mora na pot nujnih, a bolečih sprememb. Takšnih, zaradi katerih države sploh nastanejo. In tistih, zaradi katerih države in njihovi državljani postanejo konkurenčnejši in uspešnejši od drugih. Zato potrebujemo pravo elito. Elito, ki bo imela v svojem okolju eno samo funkcijo – služiti kot vzor za ostale.

Edvard Ofentavšek

 

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...