Ni domoljuba, ki ne bi slišal za obstoj organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki se je razvila iz antifašističnega gibanja, ki je nastalo že v 20. letih prejšnjega stoletja na območju Primorske, takrat pod Italijo, kot organizacija pa je nastala leta 1927. Tigrovci so bili prvi antifašisti in prvi oboroženi antifašisti v Evropi. Gibanje je združevalo slovenske rodoljube, ne glede na politično in versko prepričanje, v boju proti fašističnemu totalitarizmu, ki je Slovencem pod Italijo kratilo najosnovnejše človekove pravice in svoboščine, tako na ravni posameznika kot naroda.
TIGR in druge primorske domoljube je kljub neusmiljenemu protifašističnemu uporništvu doletelaa bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Komunistično vodstvo NOB-ja je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, obravnavalo kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih obveščevalnih služb. Znano je dejstvo, da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali, številni med njimi pa so končali kot žrtve likvidacije.
Preberite več: Društvo Domoljubni TIGR predlagalo nov praznik – 13. maj, praznik prvega spopada z okupatorjem
Ko je preživeli Tigrovec, 92-letni Anton Rutar iz Tolmina, izvedel, da je v društvo stopila tudi množica nekdanjih komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel, rekoč (gl. zbornik “Karlo Kocjančič, življenje in delo”, Mladika, Trst, 2008): “A sedaj bodo pa Tigr rehabilitirali Udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, zapisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo, nas metali iz služb in premeščali … in nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike … Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibiriji …” In Rutarjeva slutnja se je začela uresničevati, ko so ustanovitelji društva, kot zakleto, pomrli eden za drugim. Najprej Karlo Kocjančič leta 2003 kot žrtev prometne nesreče in kmalu za njim še Ciril Pelicon ter Nadja Maganja.
Društvo začelo drseti vedno bolj na levo
Skozi leta so prišla nova vodstva in v društvo se je naselilo enoumje. Vse manj je bilo vznemirljivega odkrivanja bridke usode Tigrovcev pod komunizmom. Društveni sestanki so postajali podobni nekdanjim partijskim, kritika na račun partije pa utišana. Govorci na zadnjih tigrovskih shodih so bili dobro premišljeno izbrani, kot npr. Janko Veber spomladi 2015 na pohodu po Malem Krasu, Zoran Janković istega leta na društvenem shodu pred Univerzo v Ljubljani itn. Na škodljivo drsenje društva na levo sem v zadnjih letih nekajkrat opozoril v društvenem glasilu, zaradi česar se v društvu tudi sam nisem več dobro počutil, in sem iz njega izstopil, tako kot pred tem že mnogi drugi člani, zlasti tisti iz pomladne opcije.
Vzklilo Gibanje 13 maj
In v teh razmerah je nenadoma vzniknilo Gibanje 13. maj (datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fašisti na Mali gori, 1941), ki je kasneje preraslo v novo tigrovsko društvo Domoljubni TIGR – 13. maj, ki si je samoniklo, brez dogovarjanja s komerkoli, postavilo za svoj program afirmacijo celotne avtentične dediščine TIGR-a in širšega primorskega odporništva, tudi njegove bridke usode pod komunizmom. Začelo je z organizacijo posvetov o TIGR-u v Državnem svetu RS. Pripravilo je ločeno slovesnost v čast bazoviškim junakom pred Univerzo v Ljubljani – mimo tiste, ki jo je organiziralo prvotno društvo. Organiziralo je televizijska soočanja in razprave v pisnih medijih ter na spletnih straneh. Posredovalo je Državnemu zboru RS predlog za razglasitev 13. maja za (deloven) državni praznik kot tudi predlog za razglasitev Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsedstva republike. Ministrstvu za kulturo je dalo pobudo za postavitev kulturno-informacijskega centra primorskega domoljubja v Tomaju in za objavo javnega razpisa za literarni zgodovinski roman o Virgilu Ščeku in Danilu Zelenu idr.
Tako je novi poskus partije, da bi TIGR ponovno privezala na verigo, spet propadel. Očitno TIGR-a ni več zadovoljilo zgolj protokolarno uradno paradiranje na proslavah in nikogar moteče ter pogosto neiskreno govoričenje o njegovem junaštvu pod fašizmom. Tako ostaja še vedno aktualno vprašanje, ali se bomo do TIGR-a obnašali kot “presite zvegane pohabe, ali pa kot zravnani čuvarji neke ponosne dediščine”. Kajti v TIGR-ovo dediščino ne sodi samo njegova junaška zgodba pod fašizmom, ampak tudi njegova bridka usoda pod komunizmom. In “kdor to prizna, je lahko Tigrovec, tudi danes,” je dejal Saša Vuga.
Milan Gregorič