Tito je vedno igral svojo igro. Izrabljal zavezništva in usluge za svoje lastne namene ter zanemarjal kakršne koli oblike sprejetih dogovorov. Obračal se je po vetru, kimal je, ko je nekaj potreboval in obrnil hrbet v prvem trenutku, ko je lahko dosegel svoje. Vedeti proti komu ali čemu se bori Tito v danem trenutku je bila včasih višja znanost za vse zunanje opazovalce, ki je spominjala na distopičnost razmer v knjigi 1984 Georga Orwella. Vseeno si je tudi za njih vzel čas in jih “primerno nagradil”.
“Čim dlje je trajalo gverilsko vojskovanje, tem pogostejši so postali posli z orožjem in strelivom med italijanskimi enotami in partizani,” se po poročanju Preberite.si v svoji knjigi Tajna fronta spominja dogodkov v času 2. svetovne vojne nekdanji pripadnik nemške tajne službe Wilhelm Hoettl.
Batty priznal marsikaj, kar je bilo zamolčano
“Da jih je partizansko vodstvo vleklo za nos, je zdaj jasno. Kolikor so sami to vedeli in dopuščali, je, milo rečeno, manj očitno. Da so mnogi od njih po vojni v svoj prid širili mite o partizanih – in imeli koristi od ustvarjanja ‘zgodovine zmagovalcev’ -, je težje oprostiti,” je zapisal in dodal, da je pri zavajanju britanskega premierja imela pomembno vlogo tudi britanska mreža BBC: “Poročila častnikov za zveze na terenu, ki so bila kritična do Titovih partizanov, niso prišla do Churchilla in drugih vodilnih ljudi. BBC je igral pomembno in protislovno vlogo v kampanji širjenja dezinformacij.”
Kakšna dvoličnost!
Maclean naj bi veljal za nasprotnika komunizma, zaradi česar je pogosto prihajal v navzkriž s Titovimi partizani. V času od 1937 do 1939 je služil kot diplomat na veleposlaništvu v Moskvi, kjer je bil priča številnim Stalinovim čistkam, poleg tega naj bi skrivaj raziskal tudi dele Sovjetske zveze, ki so bili tujcem prepovedani. Churchilla naj bi svaril, da Tito veliko raje obračunava s četniki, kot pa se bori proti Nemcem in Italijanom. Vseeno ga je Tito po vojni nagradil z Redom partizanske zvezde in mu dovolil, da je leta 1960 kupil vilo na Korčuli, kjer naj bi preživljal dobršen del leta. Maclean je kasneje med hrvaško vojno za neodvisnost organiziral humanitarno pomoč, zaradi česar je bil leta 2001 posmrtno odlikovan z Redom kneza Branimirja.
Tito je imel v krempljih tudi Klugmana in Philbyja
“Vsa poročila, namenjena v London, je v Kairu ustrezno ‘sfriziral’ sovjetski agent James Klugman, tako da so bila ugodna za Tita in neugodna za Mihajlovića. Če so karkoli spregledali, pa je to ‘popravil’ dvojni agent Kim Philby, ki je delal na Secret Inteligence Service v Londonu. Winston Churchill, ki ni vedel, da ga ves čas vodijo žejnega čez vodo, je verjel vsem poročilom, ki jih je redno dobival na mizo. V začetku leta 1944 je odtegnil Mihajloviću vsakršno zavezniško pomoč. Od tedaj je podpiral le še Tita, katerega pa je večkrat resno opozoril, naj orožje in strelivo, ki ga dobiva, raje uporablja proti Nemcem, ne pa proti svojim političnim nasprotnikom v Jugoslaviji. Vendar Tito teh Churchillovih groženj ni upošteval, saj se mu je ponudila krasna priložnost, da uniči oslabljenega in največjega političnega nasprotnika ter razširi revolucijo še na Srbijo,” je v predgovoru v knjigi Kako je Tito zavajal Churchilla zapisal dr. Peter Starič, na koncu pa sklenil: “Po ravnanju Tita proti koncu vojne, ko je prelomil vse svečane obljube, je Churchillu postalo jasno, da je Josip Broz pravzaprav Stalinov lakaj. Zato je hotel britanski premier na vsak način preprečiti boljševizacijo strateškega pristanišča Trst in bližnje okolice.”
Preslepil lahko le tiste, ki so bili “doma”
Vendar pa tistih, ki so odšli med vojno na teren, ni mogel preslepiti niti tako vpliven britanski medij. Stotnik Walter R. Mansfield, ki je bil leta 1943 v Srbiji, je namreč dejal: “V mnogih primerih je BBC lažno pripisoval partizanom mnoge operacije, ki so jih v resnici izvedli četniki. Mihailović in njegovi voditelji so izgubili vsako zaupanje v Britance, ker so bili prepričani, da so jih prodali Stalinu.”
Na koncu obžaloval, da je podprl Tita
29. decembra 1945 so v britanskem političnem tedniku Time and Tide poročali, da so ne tako dolgo nazaj na slavnostni večerji v Bruslju slišali Churchilla reči: “Med vojno sem mislil, da lahko zaupam Titu. Obljubil mi je, da bo spoštoval sporazum, ki ga je sklenil s Šubašićem, toda zdaj se dobro zavedam, da sem naredil eno največjih napak v vojni.” Ob koncu vojne je Churchill ob novicah o množičnih pobojih obžaloval svojo odločitev izpred dveh let, da je podprl Tita.
I. Š.