Propaganda OF nepretrgani beg “narodno-osvobodilne vojske” prikazala kot vrsto samih uspehov (2. del)

(Foto: STA)

Morija, ki jo je Osvobodilna fronta v letih 1942 in 1943 uprizorila med slovenskim ljudstvom, je tako strašna in ogromna, da ne more njene resničnosti in grozotnosti prevpiti nobena propaganda, poudarja slovenski zgodovinar in publicist Ivo Žajdela. V tej moriji, ki je bila, kakor bo razvidno pozneje, uprizorjena po točno določenem načrtu kot razdobje na poti v komunistično revolucijo, je Osvobodilna fronta s krvavo stvarnostjo razgalila svoj pravi obraz in pokazala svoje prave namene. Svojo “vojsko”, o kateri je njena propaganda trdila in še trdi, da je njen namen osvoboditi, združiti in braniti slovenski narod, je Osvobodilna fronta uporabila za uničevanje tega naroda, ker se ni dal boljševizirati.

Resnice o tem zločinskem delu Osvobodilne fronte nič ne potrjuje tako neizpodbitno, kakor stvarna slika o pravem značaju, obsegu in uspehu njenih oboroženih nastopov proti okupatorjem na eni strani ter o številu Slovencev, ki jih je “narodno-osvobodilna vojska” po načrtu in naročilu poklala, na drugi strani.

“Narodno-osvobodilna vojska” se je izogibala vsakega resnega spopada s cesarsko vojsko
Po teh propagandnih poročilih Osvobodilne fronte naj bi bila Ljubljanska pokrajina pravo grobišče tako imenovanih fašističnih vojska, dežela, kjer nobena oblast in nobena vojska, razen “narodno-osvobodilne” ne more storiti niti koraka, kjer že tri leta ni nobenega prometa in kjer dan za dnem padajo nezavzetne trdnjave okupatorjev. V resnici pa ni slovenska “narodno-osvobodilna vojska” od meseca oktobra 1941, ko je prvič “nastopila”, pa do 8. septembra 1943, to je v 23 mesecih svojega obstanka, izvedla niti enega omembe vrednega vojaškega nastopa proti italijanski vojski. “Narodnoosvobodilna vojska” ni v vseh teh 23 mesecih napadla niti ene vsaj krajevno, kaj šele v sklopu evropskega bojišča važne italijanske vojaške postojanke in ni izvedla niti enega takega napada, ki bi bil vsaj za nekaj dni ustavil ali zadrževal premike italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini sami, ali oviral prevoze po vojaško važnih progah in cestah.

Foto: YouTube

“Narodno-osvobodilna vojska” se je ves čas svojega obstanka izogibala vsakega resnega spopada s cesarsko vojsko, kakor se je po drugi strani cesarska savojska vojska izogibala spopadov s komunističnimi oddelki. Če je “narodno-osvobodilna vojska” kdaj napadla kak italijanski oddelek, ga je samo zato, da je priklicala na kraj, v katerem je do napada prišlo, represalije italijanske vojske. Te napade je “narodno-osvobodilna vojska” delala samo v bližini krajev, kjer so bili ljudje v celoti nasprotni Osvobodilni fronti in njenemu delu in jih je vodstvo Osvobodilne fronte hotelo uničiti po ovinkih.

Foto: wikimedia.commons.org

Osvobodilna fronta pa je v svoji propagandi doma in na tujem te vojaško nepomembne, s slovenskega stališča pa zločinske nastope prikazovala kot velike zmage “zavezniškega” orožja, kot dogodke, ki bodo zdaj, zdaj preobrnili vojaški položaj na svetovnih bojiščih. V resnici pa se je izogibala vsem spopadom s katerokoli nasprotno redno vojsko in pri vsakem nastopu, ko bi se njena tako opevana sila in udarnost morala pokazati, samo bežala.

Porazno sliko o tem, kakšno je bilo in je v resnici vojskovanje te “narodno-osvobodilne vojske”, da je človek, ki so ga komunisti po 8. septembru prisilno mobilizirali ter je dva meseca prebil v rdeči vojski, in sicer tista dva meseca, ko je Osvobodilna fronta govorila o največjih “vojaških” uspehih v Ljubljanski pokrajini. Ta priča, ki je na lastne oči in na svoji koži doživljala vse te “uspehe”, pripoveduje: “Dva meseca smo samo bežali … Ko so nas mobilizirali., so rekli, da je vse po tovariško in smo morali oddati ure, denar, nalivna peresa, vse, kar je bilo kaj vrednega. Rekli so, da je vse za kolektiv, če ne daš, nisi tovariš. Če si pa ti kaj prosil, ni bilo tovarištva nikjer. Tovariši, to se pravi, zares vsi, enaki, smo bili samo, kadar smo bežali. Povsod, kamor smo pribežali, so se nas ljudje bali kakor steklih psov. Nič čuda, saj so vedeli, da bo z nami odšlo tudi vse, kar imajo.”

Nepretrgani beg prikazali kot vrsto samih uspehov
Ta agitacija Osvobodilne fronte je znala tudi nepretrgani beg “narodno-osvobodilne vojske” prikazati nepoučeni domači in tuji javnosti kot vrsto samih uspehov. Novembra 1943, ko je ta “vojska” najbolj bežala, se je zatekla v najbolj pusti, najmanj prometni, najbolj oddaljeni in najbolj gozdnati del Dolenjske, v Suho krajino. Toda tudi tu ni imela miru in se je morala iz kočevskih gozdov umikati čez suho krajinske vasi proti severu. Tedaj je svet zvedel za doslej neznane trdnjave in strateško važne postojanke, kakor so borne vasi Hinje, Zvirče, Kompolje, Videm, Zdenska vas … Ko je “narodno-osvobodilna vojska” pribežala v Hinje, je rdeča propaganda razglasila v svet novico, da ju po hudih bojih zavzela utrjeno postojanko Hinje. Naslednji dan se je morala umakniti iz Hinj v Zvirče in svet je zvedel, da je “narodno-osvobodilna vojska” zavzela trdnjavo Zvirče ter zadala nasprotniku “hude izgube”. Iz Zvirč je morala “narodno osvobodilna vojska” bežati v Kompolje, od ondod v Videm, iz Vidma pa v Zdensko vas, kjer se je razkropila. In propaganda Osvobodilne fronte je vsak dan sproti, kakor je rdeča vojska bežala bolj na sever, poročala o zavzetju trdnjav Kompolje, Videm, Zdenska vas … Če so njeni begajoči oddelki kje na cesti videli nemški tank, je propaganda razglasila, da divja velika tankovska bitka za Ljubljano. Če je sestradana komunistična patrola pri iskanju hrane prišla do kakega samotnega kraja v širši okolici Ljubljane, je to pomenilo, da je bila zavzeta trdnjava Orle, strateški ključ do Ljubljane.

Foto: YouTube

Četudi je vsa propaganda Osvobodilne fronte od začetka temeljila na laži, vendar ni ta laž dosegla tako gorostasnih oblik in obsega, kakor v uradnih vojnih poročilih, ki jih je priobčevalo podtalno uradno glasilo Osvobodilne fronte “Slovenski poročevalec”. Pa teh poročilih je “slovenska narodno-osvobodilna vojska” v 23 mesecih italijanske okupacije v Ljubljanski pokrajini nažela več neprimerljivih uspehov, pobila več nasprotnikov in jim naredila več škode kakor katera koli vojska na svetu. Ker so “vojaški” nastopi “Osvobodilne fronte” proti italijanski vojski trajali od oktobra 1941 pa do septembra 1943, to je 23 mesecev, ali 702 dni, je “narodno-osvobodilna vojska” po uradnih poročilih vrhovnega poveljstva pobila v tem času vsaj 70.000 italijanskih vojakov, da ranjencev ne omenjamo. Tem “uradnim” številkam odgovarja tudi obseg druge neposredne ali posredne vojaške škode, ki jo je po teh poročilih “narodno-osvobodilna vojska” povzročila Italijanom.

Realnost povsem druga
Resnica je pa docela drugačna. Iz uradnega seznama uprave pokopališča v Ljubljani, kjer je italijanska vojska na lastnem grobišču pokopavala vse umrle in padle vojake, ki so jih iz vse Ljubljanske pokrajine vozili v Ljubljano, je razvidno, da so od 11. aprila 1941, ko je italijanska vojska zasedla Ljubljano in pokrajino, pa do 8. septembra 1943, to je v 29 mesecih, tam pokopali vsega 588 italijanskih vojakov, 30 pa jih je bilo prepeljanih v Italijo. To so vojaki, ki so padli pri zasedanje pokrajine leta 1941, ki so umrli zaradi bolezni in pa tisti, ki jih je pobila v 23 mesecih vojaških nastopov slovenska “narodno-osvobodilna vojska”.

Prav ta razlika tudi dokazuje, da se Osvobodilna fronta sploh ni borila proti okupatorju, temveč samo proti slovenskemu narodu, ki ga je hotela pripraviti – ker je politično revolucionarna vojska – do revolucije in ga narediti zrelega za boljševiške politične in socialne načrte.

H. M.