Preden razbijemo mite, ki jih o alt-right širijo tako levičarji kot desničarji, ki jih na ravni Evropske unije (EU) prepoznamo v mainstream političnih skupinah S&D (evropski socialdemokrati) in EPP (Evropska ljudska stranka), samo kratek skok v bližnjo preteklost.

Ko je elitam malo mar za čast …
Po letih debelih krav je leta 2007 počil nepremičninski balon in prišlo je do globalne finančne krize. Levica je menila, da je krizo povzročil premalo regulirani finančni sektor, desnica obratno. Vlade so se lotile reševanja finančnih institucij, toda način reševanja je razočaral predvsem volivce desnice: namesto, da bi krizo pozdravil trg, je država banke raje reševala z njihovim denarjem, hkrati pa pustila propasti številna mala in srednja družinska podjetja. Če so borzniki, delničarji in lastniki ob veliki gospodarski krizi (1929 – 1932) delali samomore, da bi se izognili sramoti, se je ob zadnji krizi izkazalo, da je ekonomskim (in političnim) elitam malo mar za čast. Takratna alternativna realnost je razkrivala, da so prevladujoči mediji navadnim državljanom ustvarjali popolnoma drugačno sliko, kot je v resnici bila. Še posebej desnica, ki je svoje volivce dolga desetletja učila, da je temelj družbe svoboden posameznik, ki sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Kar naenkrat so ljudje spoznali, da ta desnica govori eno, dela pa drugo. Pojavila se je alternativa.

Nekaj podobnega se je dogajalo na levici. Del nje je menil, da je klasična levica izdala socialistično izročilo in se pomaknila preveč proti sredini. Tako so iz levice izšle ali pa so se okrepile stranke, kot Die Linke (Nemčija), Podemos (Španija), Siriza (Grčija) ali Združena levica (Slovenija). In medtem, ko je nova levica svoje zahteve postavila in se identificirala skozi gibanje Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street), alt-right ni odšel na ulice, ampak je ostal na internetu; kot tista “tiha večina”, ki lahko odloči volitve. Počasi se je razširil po stari celini, kjer so nastale nekatere nove stranke (na primer AfD v Nemčiji in Nova desnica na Danskem) ali pa so v gibanju stare politične stranke našle novi zagon (na primer Nacionalna fronta v Franciji in UKIP v Veliki Britaniji). In ker je začel ogrožati prevladujoče politične skupine, so o alt-right s pomočjo prevladujočih medijev (MSM ali Mainstream Media) začeli širiti laži in ustvarjati mite.

(Foto: iStock)

Mit št. 1: Alt-right je skrajna desnica
Ne drži. Nasprotovanje multikulturalizmu, LGBT agendi, feminizmu, islamizaciji in političnemu globalizmu ni skrajnost. Prav tako ni skrajnost zavzemanje za svobodo govora, osebno svobodo, večji vpliv ljudi na odločitve politike in skrb za ohranitev identitete naroda. Alt-right je na nek način razsvetljenstvo v primerjavi z novodobno konceptualno prostodušnostjo klasične konservativne desnice in deloma reakcija na vročični in zombi aktivizem levice. S skrajnimi skupinami obeh političnih polov, kot sta denimo “antifa” na levici ali tako imenovani obritoglavci na desnici, kamor želijo etablirane stranke poriniti alt-right, se alternativna desnica ne identificira.

Mit št. 2: Alt-right gibanje je socialistično
Ne drži. Gibanje ni nastalo zaradi levice, ampak zato, ker je desnica izdala vrednote konservativizma in se v pogledih na ekonomijo zbližala s socialdemokracijo. Očitek, da je alt-right socialistično gibanje, prihaja predvsem s strani desnice, nanaša pa se na gospodarske programe nekaterih politikov, ki so označeni za alternativno desnico. A izkaže se, da gre za pavšalne ocene kritikov, ki se ne poglobijo v programe strank. Če bi se, bi spoznali, da imajo od države do države zelo različne programe: od povsem liberalnega (danska Nye Borgerlige) prek tako imenovanega “inteligentnega protekcionizma” (francoska Nacionalna fronta) do antikorporacijskega (nemška AfD). V skoraj vseh gospodarskih programih je še zapisano, da bodo zmanjšali davke, prevetrili socialne transferje (zato, ker jih izkoriščajo migranti), razen tistih, ki so namenjeni družinam. Zanimivo je, da socializem očita alternativnim desničarjem prav tista desnica, katere poslanci v parlamentu dvignejo roko za minimalno plačo, eno najbolj trdih socialističnih ekonomskih kategorij, in ki sama deli subvencije, posega na trg z intervencionističnimi ukrepi. To, da alt-right poudarja skrb za svoje sonarodnjake, je težko poimenovati socializem.

Mit št. 3: Alt-right združuje naciste in rasiste
Ne drži. Za alt-right so vsi ljudje pred zakonom enaki, ne priznavajo pa, da so ljudje enaki nasploh: ločijo se po rasah, spolu, sposobnostih, inteligenci. In to glasno povedo. Prepričani so (in obstajajo dokazi), da je zahodna civilizacija najbolj uspešna v zgodovini tudi zato, ker jo je ustvaril bel človek, ki je danes izpostavljen genocidu. Mit izhaja iz nasprotovanja multikulturalizmu, najpomembnejši levičarski globalistični agendi. Pri tem je treba razlikovati multikulturnost in multikulturalizem. S prvim alt-right nima težav, prakticira rasni realizem. Nihče namreč ne nasprotuje kitajskim restavracijam ali črnskim igralcem v NBA. So pa odločno proti multikulturalizmu, ki si ne želi samo mirnega sobivanja, ampak ima konkretne politične, kulturne in ideološke zahteve. Multikulturalizem zanika, da bi neka država (ali celina) temeljila na skupnih vrednotah, ki so dominantne, ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakovredne. Tega alt-right ne sprejema, zato je gibanje označeno za nacistično in rasistično, od tod pa tudi opazke o ksenofobiji, islamofobiji in belem nacionalizmu, čeprav je rasizem kot pojem izmišljen. Namenjen je pranju možganov (s kulturnim marksizmom in trockizmom) izgubljenih bruck, češ da je vredno vreščati na kolege in se ne zavedati, da si v vzporednem svetu. Tovrstno pojmovanje je spodbujeno s prevladujočo globalno kulturo in se ponuja kot politično korektno čustvo do belcev in Evropejcev, zato je v ZDA v tej zvezi slišati oznako “white genocide” (beli genocid). Desničarji in konservativci so se pod vplivom univerzalističnega krščanstva delali, da ras in nasprotovanj med njimi ni, če pa že so, se morajo le belci delati, da te ne obstajajo in se ponuditi za žrtveno jagnje na oltar človeštva.

(Foto: iStock)

Mit št. 4: Alt-right v resnici podpira elitizem
Ne drži. Ravno nasprotno. Alt-right se je na desnici pojavil ravno kot upor proti elitam v lastnih vrstah, ki so za dosego svojih osebnih ciljev izdale prastare vrednote. MSM so javnosti kot elito predstavljale brezhrbtenične prilizovalce mednarodnim banksterjem in maloumnim mafijcem. Tipični predstavnik je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, član Evropske ljudske stranke. Današnje elite zase zahtevajo posebne privilegije in pravice, zato alt-right nasprotuje tudi elitam, ki se skrivajo za posebnimi pravicami za homoseksualce (skupnost LGBT), rasne manjšine (Črni panterji, “Črna življenja štejejo”) ali ženske (razna feministična gibanja).

Mit št. 5: Alt-right ima marxsistično podlago
Ne drži. Mit (zaradi neznanja in v strahu pred vse večjim vplivom alt-right) širi desnica, kot dokaz navaja, da nagovarja delavce. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Največji sovražnik alt-right so ravno marksizem, socializem, komunizem in vse, kar iz tega izhaja. Se pravi: svoboden posameznik pred kolektivom, svoboda govora, individualna odgovornost za svoja dejanja. Če omenjene ideologije učijo, da država najbolje ve, kaj je dobro za državljana, je za alt-right svoboda najpomembnejša kategorija. Zato so glasni kritiki EU, ki si jemlje pristojnost, da v imenu lastnih političnih interesov, podnebnih sprememb, obsedenosti z varčevanjem z energijo in lobistov korporacij državljanom predpisuje, kako močni so lahko kuhalniki ali pralni stroji, kakšne so lahko žarnice, koliko so lahko največ zakrivljene kumare in podobne neumnosti. Biti alt-right ne pomeni nič drugega kot to, da uporabljaš zdravo pamet z dobro mero patriotizma.

Karl Marx (foto: iStock).

Mit št. 6: Alt-right uničuje Evropo
Ne drži. EU ni isto kot Evropa, v kar skušata javnost prepričati tako klasična levica kot desnica, ki danes aktivno sodelujeta pri izumiranju Evropejcev in ovirata iskren javni dialog, ki edini omogoča uspešno iskanje odgovorov na nujna vprašanja obstoja Evropejcev kot edinstvene (ne edine) rase in doslej največje civilizacije. Medtem ko novodobne evropske elite vidijo EU (in tudi celo Evropo) kot multikulturno tvorbo iz več celin, alt-right dvomi, da lahko nekaj nadnacionalnega z vsiljevanjem skupnih rešitev in migrantov reši težave posameznih držav. Alt-right sanja o Evropi kot celini suverenih nacionalnih držav, ki se same svobodno odločajo, s kom bodo in s kom ne bodo sodelovale, ki določajo pravila, kdo lahko in kdo ne sme stopiti na njihovo ozemlje in kaj sme tam početi (vsiljevanje druge kulture), o Evropi, ki je ponosna na svoje civilizacijske dosežke in ki lahko poseže dlje kot kadarkoli v zgodovini. Evropa je navdih, vse kar diši po Evropi, je gibanju alt-right sveto: od zgodovine prek umetniških do znanstvenih dosežkov. Alt-right v ZDA je ravno v Evropi našel navdih za nacionalno raznolikost, ki jo želi ohraniti. A hkrati ubraniti pred barbarskimi kulturami, ki prihajajo iz islamskih in afriških držav; za razliko od levičarsko-desničarske evropske naveze, ki v maniri “odprtih mej” uničujejo skupno evropsko tradicijo.

(Foto: iStock)

Mit št. 7: Alt-right spodbuja šovinizem
Ne drži. Alt-right je reakcija na vse bolj militantni levičarski feminizem zafrustriranih žensk, ki želijo razvrednotiti žensko, razkol s klasično desnico pa je nastal ravno zato, ker alternativna desnica v resnici in učinkovito razkriva šovinizem v širšem pomenu besede. Mit se je ustvaril potem, ko so MSM Donaldu Trumpu očitali domnevno šovinistično izražanje, čeprav so bili po drugi strani enako šovinistični do njegove žene Melanije Trump. Alt-right ne pristaja na ženske kvote, meni, da so razlike v plačah med moškimi in ženskami konstrukt, saj moški opravljajo povsem druga dela kot ženske, moški del gibanja alt-right ima rad lepe ženske, spoštuje ženske kot matere. Iz vsega tega so levičarji ustvarili mit, da je alt-right gibanje šovinistov in seksistov, ki si želi ženske spet spraviti za štedilnik. Pri tem pozabljajo, da sta dve najbolj vplivni osebi evropskega alt-righta ženski: Marine Le Pen (Francija) in Frauke Petry (Nemčija), ki sta se na vrh svojih strank povzpeli potem, ko sta obračunali z vsegliharskimi in mlahavotičnimi moškimi.

Kavarna Hayek