Pred petnajstimi leti sem – potem, ko mi ni bilo dovoljeno doktorirati – izdal knjigo z naslovom Šport skozi psihoanalizo. V njej sem domala elaboriral svoj psihoanalitičen pogled na razumevanje športa. Moje takratne metapsihološke interpretacije športa seveda domala nihče ni razumel. Tudi danes sem kar nekako nerazumljen, kar se, konec koncev, za ortodoksnega psihoanalitika tudi nekako spodobi.
Tole kolumno pišem še doma, pred dopustom, pred začetkom Olimpijskih iger – ko bo kolumna predana v branje, se bom namakal na morju. No, ne bom povsem sproščen, ker: ravno na nedeljo se v Riu za vstop v finale bori moja someščanka, plavalka, ki sem ji pred igrami poskušal dopovedati, da se vselej zmaguje v glavi (v nezavednem prepričanju) – v smislu, da je treba “vedeti”, torej verjeti, biti popolnoma prepričan, v svojo tekmovalno/športno konkurenčnost, v svojo (dnevno) top-formo …
Kaj je na letošnjih OI izven vseh pravil fair playa?
Ampak – intervenirati/poseči v športnikov psiho, v zavestne in predvsem nezavedne misli, je domala (zahteven) psihoterapevtskih proces. Psihoanalitična interpretacija je po drugi strani vsaj tako nadležna – ali pa še bolj –, kot interpretacija umetnosti, s čemer se je med (vsem) drugim “zabaval” tudi Freud. Kljub temu, da se imam za ljubitelja športa, v svojih interpretacijah ne smem podleči svoji “ljubezni do športa”, pač pa moram biti, in sem, striktno teoretski. Ambicijo imam, da bi nekaj vedel o športu, torej sem športološki. Pridiga v smislu “treba je … ” in “morali bi …” (karkoli že) me (toliko) ne zanima – oziroma me zanima zgolj posledično. Npr.: to, da so na letošnjih igrah pustili travestitom/interseksualcem, da tekmujejo v spolu v katerem se (seksualno) počutijo “domače”. Zdi se mi zelo nešportno – izven vseh pravil fair playa – da bi geji tekmovali v ženskih konkurencah, niti da si (feminilni) gej da kirurško spremeniti spol in potem lahko tekmuje v ženski konkurenci. Ampak nekega posebnega aktivizma ne zganjam (tako kot LeGeBiTrovci).
Kdaj bomo s pravili vsi zadovoljni?
Po drugi strani je prav v Beogradu in Srbiji na svojevrsten način popularen bivši košarkar, nekoč tudi jugoslovanski reprezentant, Ljubodrag Simonović – Duci, ki pa šport, še posebno olimpizem, neizmerno kritizira. In po svoje je res, da ima šport, tudi sodobni olimpizem, kopico nekih “smeti” in negativnosti, ki spremljajo šport in olimpijsko gibanje, vendar brez tega domala ne gre. Občasno nergajo vsi: zagovorniki človekovih pravic se pritožujejo po svoje, ekologi nergajo po svoje, politiki po svoje, antidopinška komisija enostransko napada ene, drugim (po)gleda skozi prste, zagovorniki amaterskega športa se pritožujejo nad profesionalizmom v športu … Nikoli ne bodo vsi zadovoljni in pomirjeni …
Tekmovalna paradigma že tisočletja preplavlja človeške kulture
Mene osebno kot psihoanalitika predvsem zanima, od kje v športu – še posebej na Olimpijskih igrah – toliko evforije. Zakaj je vse tako veličastno?! Zakaj zmage tako “zadanejo”, in po drugi strani: zakaj porazi tako zelo bolijo?! Od kje se napajajo vsi ti športni užitki – tudi tisti, ki jih doživljajo (pasivni) gledalci, navijači?! In psihoanaliza je zgolj tisti miselni koncepti, tista “deklica za vse”, ki ponuja (šokantne, panseksualne) odgovore. Torej: če človek ne bi bil tako seksualen, kot je, če ne bi bil koncept koitusa tak kakršen je – če ne bi bilo Ojdipovega in kastracijskega kompleksa – športna, torej tekmovalna paradigma ne bi že tisočletja preplavljala človeške kulture. Starogrških olimpijskih iger ne bi bilo, če ne bi bil inherentni del moškega Ojdipovega in/oziroma kastracijskega kompleksa ravno tekmovalnost, torej “agon”, kar v starogrščini pomeni konfliktnost, torej tekmovalnost, borbenost, celo prepirljivost.
Res je, tudi vojn ne bi bilo in tudi družbeno-ekonomske ureditve bi bile popolnoma drugačne; sužnjelastništva, fevdalizma in kapitalizma ne bi bilo … Moška želja po tekmovanju in užitek ob zmagovanju gravitira v ojdipalno fazo, ko si je, večno premagljivi “mali Ojdi”, torej deček, želel premagati (nepremagljivega) očeta, ki mu je celo otroštvo (libidinalno) “kradel” mamico. Dečkovo celo otroštvo je prežeto z občutkom premagljivosti in kastratibilnosti, pomanjkanjem moči in oblasti – in prav to je tista podstat, ki generira in perpetuira celotno (agonsko/tekmovalno) kolesje športa, tudi olimpijskih iger.
Užitek pri/ob zmagovanju je libidinalno tako hiperivnestiran – kot se reče v psihoanalizi –, da o športu mimo psihoanalitičnega tematiziranja načela ugodja/užitka (v povezavi z »Ojdipom« in kastracijo) ne moremo povedati nič bistvenega. V luči povedanega je jasno, da je šport izvorno domena moških, ki ga “uporabljajo”, se z njim ukvarjajo tudi ženske, kljub temu, da je logika ukvarjanja s športom pri ženskah precej drugačna – pa čeprav tudi ženske lahko dosežejo stopnjo športnega fanatizma (skoraj) tako kot moški. Šport je v osnovi sicer falične (simbolne) narave. V vulgariziranem, a še vseeno teoretskem jeziku, bi se dalo športu reči, da je eno samo “kurčenje” – športu bi se “moralo” v resnici reči “kurcemerstvo”. Rekel bi: “Šalo na stran,” če to ne bi bilo res …
To, da se ženske v (pretežno faličnem) športu v osnovi zgledujejo po moških, in da se onstran zgledovanja po moških skriva zloglasno zavidanje penisa, na tej točki ne bom napihoval. Je pa smiselno poudarit, da se športne panoge razlikujejo med seboj – v smislu, da je latentna, torej simbolno-nezavedna struktura v posameznih športih/igrah različna, medtem ko se npr. v odbojki na simbolno nezavedni ravni “prelaga problem” (čez mrežo, v obliki podajajoče se žoge), torej tisto (kronično) neugodje, ki se ga je mali “polimorfni perverznež” otepal celo otroštvo in ga prelagal na druge(ga), na okolico, na mamo (in očeta). Po drugi strani pa je v igrah z žogo, ki v svoji strukturi vsebujejo paradigmo gola, gol (in koš) pač simbol vagine – doseganje gola/koša pa simbol koitusa (in to ni retorična fraza!) …
Posledično – navezujoč se na kastracijski kompleks – so tipično ženske športne panoge pač estetske. Transparenten predstavnik je ples, tudi tisti v vodi (in na ledu); sinhrono plavanje je bilo do nedavnega ekskluzivno ženska športna panoga, kamor pa se v zadnjem času – po “diktatu človekovih pravic” – silijo prav geji. Številne feminilne ženske so si dolgo prizadevale, da bi bil na (pred)zadnjih Olimpijskih igrah v Londonu (2012) ples ob drogu (“na štangi”) predstavitvena športna panoga, rezervirana ekskluzivno za ženske – vendar je bil glas/vpliv (aseksualnih feministk in lezbijk) premočan.
Ja, seveda, res je: nič od povedanega ni dokazljivo na tak način, kot je v matematiki mogoče dokazati Pitagorjev izrek. Spoznavni skepticizem je v psihoanalizi še posebej aktualen.
Roman Vodeb