Roman Vodeb: Olimpijski cirkus (in šport) skozi psihoanalizo

(Foto: epa)

Pred petnajstimi leti sem – potem, ko mi ni bilo dovoljeno doktorirati – izdal knjigo z naslovom Šport skozi psihoanalizo. V njej sem domala elaboriral svoj psihoanalitičen pogled na razumevanje športa. Moje takratne metapsihološke interpretacije športa seveda domala nihče ni razumel. Tudi danes sem kar nekako nerazumljen, kar se, konec koncev, za ortodoksnega psihoanalitika tudi nekako spodobi.

Tole kolumno pišem še doma, pred dopustom, pred začetkom Olimpijskih iger – ko bo kolumna predana v branje, se bom namakal na morju. No, ne bom povsem sproščen, ker: ravno na nedeljo se  v Riu za vstop v finale bori moja someščanka, plavalka, ki sem ji pred igrami poskušal dopovedati, da se vselej zmaguje v glavi (v nezavednem prepričanju) – v smislu, da je treba “vedeti”, torej verjeti, biti popolnoma prepričan, v svojo tekmovalno/športno konkurenčnost, v svojo (dnevno) top-formo …

(Foto: epa)

(Foto: epa)

Kaj je na letošnjih OI izven vseh pravil fair playa?
Ampak – intervenirati/poseči v športnikov psiho, v zavestne in predvsem nezavedne misli, je domala (zahteven) psihoterapevtskih proces. Psihoanalitična interpretacija je po drugi strani vsaj tako nadležna – ali pa še bolj –, kot interpretacija umetnosti, s čemer se je med (vsem) drugim “zabaval” tudi Freud. Kljub temu, da se imam za ljubitelja športa, v svojih interpretacijah ne smem podleči svoji “ljubezni do športa”, pač pa moram biti, in sem, striktno teoretski. Ambicijo imam, da bi nekaj vedel o športu, torej sem športološki. Pridiga v smislu “treba je … ” in “morali bi …” (karkoli že) me (toliko) ne zanima – oziroma me zanima zgolj posledično. Npr.: to, da so na letošnjih igrah pustili travestitom/interseksualcem, da tekmujejo v spolu v katerem se (seksualno) počutijo “domače”. Zdi se mi zelo nešportno – izven vseh pravil fair playa – da bi geji tekmovali v ženskih konkurencah, niti da si (feminilni) gej da kirurško spremeniti spol in potem lahko tekmuje v ženski konkurenci. Ampak nekega posebnega aktivizma ne zganjam (tako kot LeGeBiTrovci).

Moj imperativ je vedeti. In ko prepoznavam šport kot derivat libida – torej šport je zame latentno simbolno seksualen – ne želim žaliti šport, ker je to domala nemogoče, niti nočem žaliti športnikov in ljubiteljev športa. Prav to mi je očital Lev Kreft, ko je pred leti v Beogradu predaval srbskim filozofom o radikalnih kritikih športa. Kadar npr. govorim o ideologiji v športu, ne blatim, niti ne kritiziram, športa (vsaj neposredno ne), pač pa v športu zgolj zaznavam/opažam ideologijo (zdravja, lepega telesa, nadzorovanja, “koristne izrabe prostega časa” …). Ko pa šport interpretiram kot derivat libida, ki ima latentno/nezavedno simbolno strukturo, pa seveda nikakor ne kritiziram športa, še manj športnikov – želim zgolj vedeti, spoznati. Moje teze so izključno teoretske in imajo ambicijo (znanstveno-teoretskega) spoznanja. Če pa se kdo čuti osebno užaljenega, pa pač ne morem pomagati.

Kdaj bomo s pravili vsi zadovoljni?
Po drugi strani je prav v Beogradu in Srbiji na svojevrsten način popularen bivši košarkar, nekoč tudi jugoslovanski reprezentant, Ljubodrag Simonović – Duci, ki pa šport, še posebno olimpizem, neizmerno kritizira. In po svoje je res, da ima šport, tudi sodobni olimpizem, kopico nekih “smeti” in negativnosti, ki spremljajo šport in olimpijsko gibanje, vendar brez tega domala ne gre. Občasno nergajo vsi: zagovorniki človekovih pravic se pritožujejo po svoje, ekologi nergajo po svoje, politiki po svoje, antidopinška komisija enostransko napada ene, drugim (po)gleda skozi prste, zagovorniki amaterskega športa se pritožujejo nad profesionalizmom v športu … Nikoli ne bodo vsi zadovoljni in pomirjeni …

Tekmovalna paradigma že tisočletja preplavlja človeške kulture
Mene osebno kot psihoanalitika predvsem zanima, od kje v športu – še posebej na Olimpijskih igrah – toliko evforije. Zakaj je vse tako veličastno?! Zakaj zmage tako “zadanejo”, in po drugi strani: zakaj porazi tako zelo bolijo?! Od kje se napajajo vsi ti športni užitki – tudi tisti, ki jih doživljajo (pasivni) gledalci, navijači?! In psihoanaliza je zgolj tisti miselni koncepti, tista “deklica za vse”, ki ponuja (šokantne, panseksualne) odgovore. Torej: če človek ne bi bil tako seksualen, kot je, če ne bi bil koncept koitusa tak kakršen je – če ne bi bilo Ojdipovega in kastracijskega kompleksa – športna, torej tekmovalna paradigma ne bi že tisočletja preplavljala človeške kulture. Starogrških olimpijskih iger ne bi bilo, če ne bi bil inherentni del moškega Ojdipovega in/oziroma kastracijskega kompleksa ravno tekmovalnost, torej “agon”, kar v starogrščini pomeni konfliktnost, torej tekmovalnost, borbenost, celo prepirljivost.

Res je, tudi vojn ne bi bilo in tudi družbeno-ekonomske ureditve bi bile popolnoma drugačne; sužnjelastništva, fevdalizma in kapitalizma ne bi bilo … Moška želja po tekmovanju in užitek ob zmagovanju gravitira v ojdipalno fazo, ko si je, večno premagljivi “mali Ojdi”, torej deček, želel premagati (nepremagljivega) očeta, ki mu je celo otroštvo (libidinalno) “kradel” mamico. Dečkovo celo otroštvo je prežeto z občutkom premagljivosti in kastratibilnosti, pomanjkanjem moči in oblasti – in prav to je tista podstat, ki generira in perpetuira celotno (agonsko/tekmovalno) kolesje športa, tudi olimpijskih iger.

Roman Vodeb (foto: STA).

Roman Vodeb (foto: STA).

Užitek pri/ob zmagovanju je libidinalno tako hiperivnestiran – kot se reče v psihoanalizi –, da o športu mimo psihoanalitičnega tematiziranja načela ugodja/užitka (v povezavi z »Ojdipom« in kastracijo) ne moremo povedati nič bistvenega. V luči povedanega je jasno, da je šport izvorno domena moških, ki ga “uporabljajo”, se z njim ukvarjajo tudi ženske, kljub temu, da je logika ukvarjanja s športom pri ženskah precej drugačna – pa čeprav tudi ženske lahko dosežejo stopnjo športnega fanatizma (skoraj) tako kot moški. Šport je v osnovi sicer falične (simbolne) narave. V vulgariziranem, a še vseeno teoretskem jeziku, bi se dalo športu reči, da je eno samo “kurčenje” – športu bi se “moralo” v resnici reči “kurcemerstvo”. Rekel bi: “Šalo na stran,” če to ne bi bilo res …

Roman Vodeb (foto: STA)

Roman Vodeb (foto: STA)

To, da se ženske v (pretežno faličnem) športu v osnovi zgledujejo po moških, in da se onstran zgledovanja po moških skriva zloglasno zavidanje penisa, na tej točki ne bom napihoval. Je pa smiselno poudarit, da se športne panoge razlikujejo med seboj – v smislu, da je latentna, torej simbolno-nezavedna struktura v posameznih športih/igrah različna, medtem ko se npr. v odbojki na simbolno nezavedni ravni “prelaga problem” (čez mrežo, v obliki podajajoče se žoge), torej tisto (kronično) neugodje, ki se ga je mali “polimorfni perverznež” otepal celo otroštvo in ga prelagal na druge(ga), na okolico, na mamo (in očeta). Po drugi strani pa je v igrah z žogo, ki v svoji strukturi vsebujejo paradigmo gola, gol (in koš) pač simbol vagine – doseganje gola/koša pa simbol koitusa (in to ni retorična fraza!) …

Posledično – navezujoč se na kastracijski kompleks – so tipično ženske športne panoge pač estetske. Transparenten predstavnik je ples, tudi tisti v vodi (in na ledu); sinhrono plavanje je bilo do nedavnega ekskluzivno ženska športna panoga, kamor pa se v zadnjem času – po “diktatu človekovih pravic” – silijo prav geji. Številne feminilne ženske so si dolgo prizadevale, da bi bil na (pred)zadnjih Olimpijskih igrah v Londonu (2012) ples ob drogu (“na štangi”) predstavitvena športna panoga, rezervirana ekskluzivno za ženske – vendar je bil glas/vpliv (aseksualnih feministk in lezbijk) premočan.

Ja, seveda, res je: nič od povedanega ni dokazljivo na tak način, kot je v matematiki mogoče dokazati Pitagorjev izrek. Spoznavni skepticizem je v psihoanalizi še posebej aktualen.

Roman Vodeb

  • željudin

    odkar vem da je mramor v stalni pripravljenosti, spim dosti bolj trdno. in vsako noč sanjam zlatega konjička z ročaji in pet olimpijskih krogov…

  • avtohtoni neandartalec

    Šport je občudovanja vredna dejavnost že zato, ker nam pokaže zgornje meje potenciala človeškega telesa, če zdravega in normalno razvitega človeka zanima kaj zmore njegovo telo, si lahko ogleda Olimpijske igre. Seveda pa danes ne tekmuje en sam športnik v vseh disciplinah, kot so se nekoč dokazovali gladiatorji, ceni se predvsem filigrantska perfekcija posameznih rutin, ki jih tekmovalci izurijo do skrajnosti. Določene mišice se jim zato nadpovprečno razvijejo, v možganih se jim spletejo posebne sinapse, ki pošljejo signale mišicam, da lahko premaknejo celo gmoto v hipu. Kljub temu do danes ni jasnega odgovora na ključno antropološko vprašanje, smo kot živalska vrsta napredovali ali nam je civilizacija okrnila telesne zmogljivosti? Iz stališča športa, gledamo danes vrhunski spektakel, če govorimo zgolj o potencialu mišic in mentalni kondiciji, pa obstaja možnost, da bi antični atleti gladko pometli z današnjimi Supermani. Ker so preveč razvajeni in občutljivi.
    Degradacijo lahko opazujemo pri sebi, spomnimo se iger v otroštvu, kako redko smo zboleli in kako hitro smo okrevali, od jutra do večera smo bili na nogah, lotili smo se vsakih izzivov, danes omejujemo kontrolirane telesne aktivnosti na par ur, nato jih prekinjamo s počitkom in sproščanjem, hranjenjem, in tako pomagamo telesu, da racionalno izrablja sicer razvit potencial mišic. Lahko bi rekli, da se današnji otroci ne razlikujejo bistveno od antičnih, prepad se pojavi šele z odraščanjem, ko fizične zmogljivosti vse bolj kompenziramo s civiliziranim duhom. To je naposled tudi logično, antične atlete je tesala ideologija, današnje pa oblikujeta kultura in humanistika.
    Spremenili smo se tudi gledalci v arenah, nekoč so jih vzburjali potoki švica in krvi, danes uživamo v estetiki sinhronizacije gibov, navdušenje doseže vrhunec šele po uspešno zaključeni pirueti. Vstopa športnika v areno niti ne zaznamo, običajno se počasi vlečejo proti ringu, oblečeni v trenerko, stresajo telesne ude in odsotno gledajo nekam v svojo dimenzijo, tudi ko jih predstavijo po megafonu, navadno le bežno zamahnejo z roko po zraku in včasih zraven še malo poskočijo, češ živjo svet, nimam za burek ampak upam, da so kolegi še v večjem kur* in bom danes zmagal. In potem tekmujejo, počakajo v vrsti, štartajo, oči se jim zableščijo od overdoze adrenalina, po par sekundah je že vsega konec, nekateri obsedijo v mivki in napeto čakajo rezultat, nemočno sklonijo glavo in dvignejo roke v znak predaje, če jim ni uspelo, drugi hitro vstanejo in se živčno odstranijo, na obrazih zmagovalcev se pojavi blažen blis, vcasih celo sklenejo roke in ponižno pogledajo v nebo, od koder je menda priletelo tisto malo več hormonov, zaradi katerih so padli v zmagovalno evforijo in ekstazo. Gledalci še vedno pozdravljamo šampione enako, z moralnim palcem obrnjenim navzdol ali navzgor, brez emocij, ki jih hranimo edino za zmagovalce turnirja. Pa še med razglasitvijo zmagovalcev ni neke prave katarze, razen če niso zmagali posebej spektakularno, isto kot v antiki, nas včasih bolj ganejo tragični dogodki, ponesrečeni poskusi poražencev, ki so se v ključnih trenutkih zmedli in so jim bogovi zaradi nevernosti, vzeli zmago.
    Že v tako kratkem elaboratu splošne analize dogajanja je mogoče razumeti nekaj elementarnih zakonitosti, ki oblikujejo naš družbeni odnos do pravega športa, ki pravzaprav nima veze s komercialnimi športnimi igrami, ki so običajno moštveni dogodki, medtem ko je atletika individualistična disciplina. Že sam pristop je drugačen, med komercialnimi spektakli pričakujemo na terenu neusmiljen boj, atletika je bolj stvar inspiracije in meditacije posameznih bojevnikov, prav zaradi teh na videz subtilnih razlik v pristopu lahko pričakujemo, da se bo v komercialnem športu dejansko začela manifestirati homoseksualnost in feminizem, ker gre predvsem za denar in spektakel, ne pa tudi na vrhunskih atletskih tekmovanjih, kjer so lahko take anomalije zgolj eksces prirediteljev oziroma potegavščina dočenih držav, ki pač ne morejo pokazati nič boljšega, še toliko bolj se libido izraža v temperamentni južni Ameriki, ki pravzaprav sploh ni neka dežela atletov, tam se gleda fuzbal in borilni športi, ples, zato so taki transcendentalni spektakli še toliko bolj kontrastni. Na Olimlijske igre gledajo skoraj kot na seks, publika deluje kot bi pravkar videli dober pornič.

    • AlojzZ

      Kemija in denar, to dvoje pa kar izgine iz analize, kajne?

      • avtohtoni neandartalec

        Kemično ravnovesje je ključno za atleta in je poglavje zase, s tem se bolj ukvarjata medicina in psihiatrija, mene to ne zanima posebej, za denar si pa mislim, da se mu simbolični pomen v športu ni bistveno spremenil.

    • tohuvabohu

      Zanimivo opazovanje, ne rečem, da ne, vendar opazovanje še ni znanost. Je le na njenem začetku. Če iz opazovanj vleče vsak svoje konstrukte, brez vsakega reda in pravil, iz tega ne more nastati nič novega, tehtnega in splošno sprejemljivega. Zato psihologija in vse, kar se lepi nanjo (na čelu s t.i. psihoanalizo), ni znanstvena disciplina in nikoli ne bo. In kot taka nima nobenega pomena za t.i. družbo. Ima pa seveda komercialni interes.

      • avtohtoni neandartalec

        Psihoanaliza se ne ukvarja samo s človekom in ne temelji na neki močni znanstveni strukturi, kot si prizadevata psihologija in še posebej psihiatrija, si kar pravilno opazil, da je nekaj narobe, vendar ne bi ,a to krivil Freuda. Bistveno pa je ločiti dva principa, vsaka psiha je najprej živalska, čeprav govorimo o človeški ločeno, ker smo pač razred zase. Ločimo se tudi zaradi športa, živali se igrajo, napadajo ali bežijo, tekmujejo med sabo edino v libidu, kjer se samci postavljajo pred plodnimi samicami, ni povsem jasno, če se je športanje razvilo iz borbenih iger ali paritvenih nagonov.
        Za začetnike se splača vzeti v roke kakšno knjigo o razvoju psihologije, čeprav se človeštvo ukvarja s športom praktično od začetkov civilizacije, je psihoanaliza prodrla šele zadnja stoletja in ga močno spremenila, ža razliko od vojaške psihologije, kjer je zašla v slepo ulico in se je izkazalo, da je stara verska kurija enako ali še bolj učinkovita. Neosebno ubijanje in uničevanje ni nekaj, kar bi psihoanaliza lahko izboljšala, medtem ko je z razvojem športa zacvetela. Posledica so družbeni odnosi, uspešna družba je športna, ne pa represivno agresivna.

        • tohuvabohu

          A ti veš, kakšna je razlika med Freudom in Jungom? Freud je bil capin, Jung pa bedak.

  • Franc Šink

    Nova beseda kurcemer. Kateremu politiku bi ta etiketa najbolj pristajala?

    • AlojzZ

      Skoraj vsem.

  • AlojzZ

    Gospod Roman,
    kruha in iger, kruha in iger! Potem se lažje vlada. Sicer to ni psihoanaliza …

  • tarantela

    Iz zgoraj zapisane kolumne gospoda Vodeba razberem foušijo, predvsem pa, da je on sam impotenten. Mogoče bi mu pomagale modre tabletke in kakšna lepo oblikovana športnica s čvrsto ritko.

  • FraterMagnus

    G.Vodeb, priporočam da tega o estetskih športih za ženske ne poveste kakšni judoistki ali karateistki, saj vas bo-popolnoma neestetsko – nafarbala

  • Nata

    Uh, g. Vodeb ……….tole pa ni za natančno branje v lepem nedeljskem dopoldnevu !
    Bom pa lepo počasi prebrala proti večeru in morda , kaj pripomnila .
    Čeprav ne dvomim , da bodo komentatorji dobro obdelali vaš prispevek .

  • Rožle

    Mam občutek, da bom tele OI kar preskoču…

  • benasi

    Vodeb še v trikotniku vidi nago žensko in njeno seksipilnost.

    • indijanka

      Hvala za smeh.

    • karpelec

      A ni to boljše, kot če bi z nožem letal za njimi? Vsaj zdravo je bolj.

      • karpelec

        Sicer pa zaželimo mu lepo počitnikovanje, da bi v trikotnik spravil čimveč olimpijskih krogov.

  • garfi

    Ali bomo v življenju poraženci ali zmagovalci je bolj pomembno kot tekmovanja.
    Ne predajmo se.
    lgtb in navijači naj si organizirajo svoje igre in se prenehajo igrati z zdravo pametjo.

  • Artur

    Degeneracija svetovne populacije je v polnem zamahu in za to ni škoda težkih milijard za izvedbo tega “pranja možganov” , svet je v malori lakota, revščina v rapidnem porastu 200 m okoli olimpijskega prizorišča lesene barake in mizerne življenjeske razmere ampak “zombiji ” potrebujejo kruha in iger to je zdaj najbolj pomembna stvar na svetu, svet se jim “ruši na glavo” po zaslugi njihovih degeneratorjev postavljeni “gladiatroji” jih zdaj zabavajo s svojimi osebnimi psihološkimi in fizičnimi dramami , tekmovalnimi frustracijami, strahovi iluzijami kdo bo koga. Na nos nam natikajo svoja simbolična sporočila na za to pripravljenem terenu navsezadnje mimo svobodne volje in zakona vzroka in posledice v tem našem unuiverzumu le ne morejo oni nam tako sporočajo kakšen je njihov namen ko pa pride do posledic imajo v domeni zakona vzroka in posledice pred univeumom izgovor mi vam serviramo vso to “sranje” in vse posledice tega vi to s svojo svobodno voljo sprejemate z vso svojo ne-odgovornostjo in tako bo dokler s svojo svobodno voljo ne preusmerite kontra temu kajti v tem univerzumu ima vsak zakaj svoj zato, vi nam dajete moč da jo lahko izvajamo nad vami vi nam jo lahko vzamete vse je odvisno od vaše svobodne volje. Oni kot globalistična elita se klanjajo satanu ostala večina se moli svojemu bogu ali bogovom in hkrati zavestno ali ne konzumira “sranje”, ki jim ga ta banda servira.

    https://www.youtube.com/watch?v=mecD_K7-8jw
    https://www.youtube.com/watch?v=VE5o3MdE3SQ

  • tohuvabohu

    Simboli so domena pesnikov in politikov, ne pa psihologov (karkoli že to pomeni).

  • Domoljub in gej

    Ne spremljam športa, ker si ne bildam ega na uspehih drugih, niti me nikoli ni pritegnil. Je pa vsa ta evforija okoli športa presegla že vse meje dobrega okusa. Če si pomagam z trenutno najbolj popularno igro pokemon go, najlažje opišem dojemanje in odnos moških do športa. So nekakšni lovilci medalj, da si pumpajo samozavest. Če ne zmagujejo naši pa vedno zmagajo kakšni njihovi začasni instant idoli, ki jih sproti poberejo… Bedno.

    • Domoljub in gej

      Serijsko navijaštvo je neke vrste psihološka motnja.

  • dob

    Možnosti sta bili dve. Ena je, da človek sprejme to kar je in v okviru tega, kar pozna in zmore, sebi ustvari srečo.

    Druga možnost je, da zavida.

    To pomeni, da opazuje in sanja. Prekletstvo tega stanja je v tem, da ni lastnik svojih sanj, saj ni nikoli prepričan, da bo zmogel. Toda zavidanje ostane v njem in mu postane vodilo.

    S tem slednjim stanjem je povezan dvom. Z dvomom gre z roko v roki hazard. S hazardom hodi upanje. Ko opustiš gotovost kot izbiro ali možnost, je tu seveda še tekmovanje in ne nazadnje – šport!

    Pri tistem prvem stanju, pri prvi možnosti, ko človek spoznava (sprejema) sebe, pa je stanje, vsaj navzven, videti nepremično, statično in negibljivo. V resnici je stanje sreče v sebi zelo razgibano, tako zelo razgibano, da bolj razgibano sploh ne more biti. Ker je tazgibano v sebi, na zunaj zgleda nezanimivo za nekoga, ki je navajen hrupa parade ponosa vseh sort nesreče in barv obupa!

    Za nekoga, ki opazuje srečnega človeka, je takšno stanje sreče pri nekom povsem nerazumljivo! Preveč je mirno, brez vzburjenja (o tem namreč ne ve dosti) predvsem pa nezanimivo. Pač ni povezano z zavidanjem in zato se v njegovih možganih, navajenih vzburjenja zaradi zavisti (zaradi zavidanja nekomu), nič ne dogaja. Takšnega človeka praviloma šport ne zanima, ni mu mar kdo bo zmagal.

    Družba spodbuja tekmovanje.

    V vmesnih prostorih človeške nesreče (ki je na nek način umetno ustvarjena in sprogramirana) družbeni sistemi ustvarijo svoje gibalo (prerivanje, tekmovanje, izpodrivanje). To tej družbi pomeni napredek, ker baje vse to ustvarja boljše razmere in posledično tudi srečo ljudi. V bistvu družba samo limitira k temu pojmu, ki ga sploh ne pozna, saj o njem nima natančne predstave, kaj bi sploh sreča bila. Nismo še videli tega. Želimo si nejasno, nimamo predstave in zato nimamo tega, kar živimo, s čim primerjati.
    Tako sploh ne vemo, koliko nesreče ustvarjamo in koliko smo je še sposobni ustvariti.
    Na kratko: sploh nas ni strah samih sebe! Pa bi nas moralo biti.

    Zato družba neprestano ponavlja stanje zavidanja.

    Zavidanje je tesno povezano z upanjem in obnavljanjem upanja. Nato, z razočaranji nad porazi, oplemenitenimi z novim upanjem na zmago v prihodnje, pod pogojem, da bo možno to periodično ponavljati. To se namreč zgodi pri športu.

    Upanje, v povezavi s trdim delom, treningom, izumi, izboljšavami, s skrivnostmi obrti, poklica, stroke… daje nova znanja in podaljšuje upanje.

    Na vsake toliko se pojavi kdo, ki pri hazardu objavi, da je pa našel “pravilo”. Formulo za gotovost zmage. Če se ga držiš, oz. če ga kupiš pod njega, si s tem zagotoviš gotovost zmage.

    V nadaljevanju to svoje “pravilo” drago proda. Prodaja, dokler gre, dokler je povpraševanje. Dokler ljudem ne postane jasno, da pri hazardu ni pravil. Hazard je nasprotje gotovosti!

    Edino pravilo pri hazardu je gotovost zaslužka Manipulatorja, ki si je Hazard izmislil!

    Trenutno je Hazard – Bog namesto Boga na tem planetu.

    Toda takrat, ko sam sebi ne pomeniš dosti, tudi to nekaj pomeni, da “slučajno” kaj zadeneš, pa to tedaj ni odvisno ne od Cerkve ne od Boga ne od zakona ne od dobrote.

    Odvisno je od slučaja.

    Slovenija je s kučanom in njegovo mentaliteto usegliharstva največji možni približek državi-hazarda!

    Ustvarjanje negotovosti je polje hazarda, v katerem ljudje sprejmejo pravila, ki jih iz riti potegne lastnik Casinoja in njegov “pravni” red jih potrdi in zaščiti pred spremembami.

    Teh pravil se potem vsi držijo in nanje ne morejo vplivati, lahko jih samo sprejmejo ali pa se preselijo v drug Casino, kjer bodo sprejeli nova pravila, drugačna, morda bolj človeška.

    Bolj človeška pomeni, da jim je bolj žal za soljudi in jim ni do tega, da bi ljudi tam žalili, izpodrivali, jih ubijali, poniževali, omalovaževali, jih okradli…. da bi sploh preživeli.

    Tukaj so pravila drugačna! Tukaj lahko ljudi okradeš in pri tem rečeš, da so si sami krivi. To počne država.

    Potem ti Janković reče – če poslovno propadeš samo zato ker si se držal pravil normalnega poslovanja – da si nesposoben, ker ne znaš gospodariti!

    • avtohtoni neandartalec

      Zavist ni pristno čustvo, ne obstaja kot tako, je nekaj podobnega kot ljubosumje, za zavistnimi mislimi se vedno skriva neka potlačena težnja. Obstajajo tudi bolniki, ki za druge zmotno domnevajo, da jim zavidajo, čeprav jim ne, to je še en dokaz, da gre za kompleksne sindrome, ki nimajo skupnega imenovalca temveč jih zgolj posplošujemo. Zavist izvira pravzaprav iz krščanstva, ki jo vzgaja zaradi Kristusove naklonjenosti, vernik je zavisten, če ima namišljeno bitje koga raje od njega in tako je tudi edino prav.

      • dob

        avtohtoni, saj na nek način imaš prav!
        Vendar jaz ne gledam na posamezna čustva kot na nekaj dokončnega, čistega, dobrega ali slabega… temveč jih imam za dogajanje v duši, ki spremlja človeško izkušnjo.

        Zdi se, da je od vseh občutij, zavist najbolj romantična, ljubosumje pa tista nepremagljiva sila, ki ničesar ne privošči drugemu, ker sebe ne prepoznava v njem. Predvsem pa – če smo se kdaj borili, da bi imeli in pri tem drugim vzeli – smo gotovo opazili, da je vse lepo bilo le v naših glavahin v naši domišljiji, in je izpuhtelo, brž, ko smo se resnice dotaknili.

        Ah, zavist je najlepša, če je živa, in najbolj živa, ko je zavistna. Sprašujem se, zakaj meni nikakor ne uspeva vrt enako lep? Zakaj prav moj pohlep uduši plamen v drugem, nakar ga pokoplje še v meni? Je moj objem tako neprodušen, da nikomur ne pusti živeti, ali pa je resnica še bolj grozna, kot ta misel? Je zavist povsem brez podlage in čisto neupravičena, ker je vse le plod naše domišljije? Se tam, kjer naj bi kaj bilo, enako nič ne dogaja?

        Ali če to dokončam z mislijo nekoga, ki ljubi Življenje:

        Ko srečam dva zaljubljenca, grem zato neslišno mimo. Previdno, da ne bi zmotil njunega plamena z dihom ali celo s trepetanjem svojega srca. Sam ne znam, a imam srce za druge – če je že meni moje neuporabno.

  • Nada

    In kaj si zmagovalci obetajo? Denar, slavo, ženske na izbiro … , tekmovalke pa menda tudi denar, slavo in gibanje v krogih najbolj zaželjenih snubcev.
    Zato pa je Kristus povedal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, da so tam drugačne stopničke po katerih se hodi.

  • radames

    Gledanje športa (na TV) je dolgočasno. Ukvarjati se s športom zaradi užitka in premikanja v naravi (alpinizem, ekstremno turno smučanje), je nepozabno.
    Tekmovanja modernih gladiatorjev me pa sploh ne zanimajo.

  • Aton

    Cirkus zaradi denarja in obratno. Polepša dan drugorazrednim.

  • sevenx

    Sport je to kar je ker je vsak dan na dnevniku. In ce ne bi omenjali visokih dohodkov ne bi prihajalo do evforije.

  • Iza Demos

    Oh g. Vodeb vi pa vse na koncu na seks obrnete. No pa saj imate po svoje prav – vse kar se dogaja v SLO je ena velika kurbarija……..

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!