Se je Janku Vebru zmešalo? Za dan sprave je razglasil 3. avgust 1945, ko so komunisti pobijali na tisoče nedolžnih ljudi!

Foto: Facebook

15. julija letošnjega leta je na partizanski proslavi na Pristavi nad Stično govoril poslanec Socialnih demokratov Janko Veber. Seveda ni nič čudnega, da poslanec naslednice Komunistične partije sodeluje na takšnih proslavah, a kar je izjavil Veber, jasno kaže na to, da je bil neokomunistični fototermin pred spomenikom “sprave” le zavajanje naroda in lažna sprava. 

“Uradna sprava, spoštovani, je bila 3. avgusta leta 1945, ko je avnojska oblast sprejela ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi sodelavcev okupatorja, razen za najhujše primere. To je bila odločitev zmagovalca in je uradna sprava,” je dejal Veber, ki mu očitno manjka par zgodovinskih kolesc.

Razlaga zgodovine ZZB NOB je za Vebra očitno dovolj trdna
Ob vsem, kar se je dogajalo na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej, je izjava Vebra skrajno zaničljiva in žaljiva do svojcev žrtev revolucije in genocida. Ne samo da so komunisti že med vojno izvajali grozodejstva nad vsakim, ki se ni hotel pridružiti OF, po vojni so sistematično iztrebili trdno jedro naroda  neodvisne kmete, kristjane in mestno inteligenco. Povojni poboji so se dogajali za časa tega sklepa o “spravi” in še leta po vojni. Sistematično čiščenje je v grobove pognalo na deset tisoče nedolžnih moških, žensk in otrok.

Veber trdi, da so bili pomiloščeni vsi, razen najhujših zločincev. Očitno je bilo teh najhujših primerov okoli 100.000. Očitno so matere, ki so med vojno hranile tako Nemce kot partizane, zagrešile najhujše zločine. Očitno so očetje, ki so okupatorja prosili za orožje, da so se lahko obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, zagrešili najhujše zločine. Očitno so bili nekajmesečni dojenčki in nekajletni otroci obsojeni na smrt, ker so bili najhujši izdajalci in zločinci.

Veber je s to izjavo jasno pokazal, da je bila slovesnost ob novem spomeniku “sprave” čista laž in prevara. Za malikovalce nekdanjega zločinskega režima je bila sprava dosežena, ko so pobili opozicijo in temu rekli “mirna rešitev”. In po smrti tisoč žensk, otrok in starejših je zavladal mir, v katerem je vladala paranoja pred morilskim represivnim sistemom. Dejstvo, da lahko poslanec politične naslednice zločinske organizacije ob vseh dosegljivih podatkih govori o spravi v letu 1945, je absurdno. Veber pozablja, da besede na papirju ne pomenijo dejanskega stanja. Zapisali so amnestija, nato pa so večino likvidirali. Napisali so sprava, nato pa še leta preganjali potomce pobitih. Napisali so mir, nato pa je desetletja vladala paranoja pred sistemom.

Levica z istimi pristopi leta 1945 in 2017
Če dobro preberete, pravzaprav tudi “spravna” slovesnost na Kongresnem trgu spominja na sklepe Avnoja. Postavili so spomenik, izrekli besedo sprava in zgodba je zanje zaključena. Prav tako, kot so leta 1945 zapisali sprava in amnezija in lastnina, nato pa vse pobili, jim zaplenili premoženje in jih “spravno” razglasili za izdajalce naroda. Še več. Veber je spomenik, ki časti revolucijo, razglasil za pravi spomenik sprave. “Ta spomenik že stoji na Trgu republike v Ljubljani kot spomenik revoluciji. Res je bil revolucionaren dogodek, da smo hkrati premagali okupatorja in oblikovali svojo državo. Tega ni zmogel noben narod na svetu,” je dejal Veber.

Namesto da bi se levičarji vsaj malo posuli s pepelom, postajajo vse bolj radikalni. Veber je revolucijo malo da ne razglasil za spravni proces, v katerem smo premagali okupatorja in oblikovali svojo državo. Pa vseeno poglejmo Vebrovo izjavo od bliže.

Prvič: Partizani do leta 1945 niso dosegli niti ene zmage nad okupatorjem, bili so sami porazi in provokacije, zaradi katerih je večinoma umiralo lokalno prebivalstvo (Dražgoše). Šele ko so se Nemci in Italijani začeli umikati, so partizani začeli “osvobajati” razne zaselke in mesta. Ljubljana je bila osvobojena, ko so Nemci že razglasili umik. Mesta niti niso zagrizeno branili. Šele ko so partizanom umikajoči se okupatorji dali orožje (italijanski topovi), so lahko napadli protirevolucionarne sile na Turjaku in v Grčaricah ter jih premagali. 

Drugič: Nismo oblikovali svoje države. Oblikovali smo multinacionalno državo, v kateri je vladal diktator. V kateri je bil uradni jezik srbo-hrvaški (toliko o mitu, da brez partizanov ne bi govorili slovensko – morali so srbo-hrvaško). V kateri je vladala ena stranka, ki je subjektivno usmerjala represivne organe in celo načelovala zločinski teroristični organizaciji Udbi, ki je služila kot notranje- in zunanjepolitična tajna policija. Slovenci smo bili v tisti državi le eden od narodov, samobitnost Slovenije in Slovencev ni pomenila ničesar. Še Milan Kučan je izjavil, da ima Slovenija zgodovinski okvir le znotraj Jugoslavije. Besede o narodnem boju so zato laž. Borili so se za oblast, ne za narod. 

Dobili so vse nazaj, pravi Veber
Veber je na tem komunističnem shodu ustrelil še eno krepko: “Vsak je dobil državljanske pravice, premoženje in vse drugo. Tako so bili enaki pred zakonom kot vsi ostali.” Po njegovem so torej pripadniki bele in modre garde, domobranci in vaški stražarji vsi dobili državljanske pravice in premoženje. Resnica pa je ravno obratna. Večina je obležala v raznih jarkih in rudniških jaških. Večini so vzeli vse, kar so imeli, si prisvojili kmetije, žage, mline, hiše. “Zaslužne” družine so se vselile v hiše industrialcev, gospodarstvenikov in intelektualcev. Na vaseh so si AFŽ-jevke in OF-ovci prisvajali hiše in kmetije “narodnih izdajalcev”.

Še skoraj bolj kot za krvavo revolucijo je šlo za oborožen rop sovaščanov, sodržavljanov. Šlo je za grabljenje tujega, za prisvajanje tujega. Tiste, ki so kaj imeli, so razglasili za izdajalce in jim vzeli. Če so dali, so jih pustili pri življenju, če so se upirali, so jih umorili. Besede poslanca državnega zbora so torej pljunek v obraz vsem trpečim in prikrajšanim po drugi svetovni vojni. Pljunek v obraz pomorjenim otrokom, katerih edini greh je bil, da so bili rojeni v družinah, ki niso podpirale OF. Pljunek v obraz demokratom, ki želijo razčistiti z zgodovino in ustvariti neobremenjeno prihodnost. Pljunek v obraz napredku, spravi in dialogu. Veber je odlično pokazal pravi obraz slovenskih levičarjev. Na zunaj spravljivi in progresivni, navznoter pa krvavo rdeči.

A. R.