Dan ustavnosti, s katerim smo včeraj obeležili sprejetje in razglasitev Ustave Republike Slovenije in dan, na katerega je leta 1990 potekal plebiscit, so mladi skrajni levičarji obeležili na svoj način. Prek družbenih omrežij so širili laži in pravljice o bogastvu SFRJ, kljub temu, da jim nikoli ni bilo potrebno trpeti pod komunizmom, ideologijo, ki je povzročila že prek 100 milijonov smrtnih žrtev.
Tako je Mitja Zupan, kandidat na letošnjih lokalnih volitvah na Bledu Socialnih demokratov Dejana Židana, ki so se uveljavili kot politična izpostava globoke države, na družbenem omrežju Facebook objavil, da naj bi Jože Pučnik nekoč izjavil: “Pametnemu človeku je vseeno, če živi v diktaturi totalitarnega tipa ali pa v demokraciji pristne parlamentarne ureditve.” Kar je seveda laž, saj Pučnik kaj takega ni nikoli rekel. Kljub temu je Grega Ciglar pogrel debato s sledečimi žalitvami: “Plačanec, ki je pomagal zrušiti Jugoslavijo in sodeloval pri plenjenju bogastva, ki so ga ljudje ustvarili v socializmu.” Miha Kordiš iz skrajne Levice pa je, kot še poroča Demokracija, vse skupaj všečkal. Jože Pučnik je v resnici dejal (in to je eden njegovih najbolj znanih citatov): “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.”
Ekonomsko nepismeni Grega Ciglar znan po opravičevanju venezuelskega režima
Skrajni levičar in mestni svetnik Ljubljane Grega Ciglar, ki v totalitarni SFRJ ni nikoli živel in je javnosti bolj znan kot mednarodni opazovalec v Venezueli, državi, ki ima največje zaloge nafte na svetu, a vendar trpi hudo pomanjkanje, saj ljudje nimajo kaj jesti. Po obisku je kljub vsemu hvalil bolivarski socialistični sistem in med drugim razburil z izjavo: “Res občasno primanjkuje določenih živil, zdravil ipd., toda niti v eni trgovini nisem videl popolnoma praznih polic. Videl sem borbene in odločne ljudi, ki kljub tem težavam nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem. Predvsem so zelo iznajdljivi, npr. če za nekaj dni zmanjka jajc, namesto tega pač jedo kaj drugega.”
Seveda so ga na ekonomsko nepismenost in na nepoznavanje dejanskih razmer v SFRJ opozorili sledilci, a jim je odvrnil, da bere knjige o nekdanji državi. “Verjetno ste jih sicer vi trije skupaj bolj malo prebrali. Svetovni ekonomisti so pisali o Jugoslaviji in fenomenu samoupravljanja. 80. leta pa pač niso referenčna za Jugoslavijo. Porušeno državo so na noge postavili komunisti, pa bilo to vam všeč ali ne…,” je zapisal. In ni edini, saj mainstream mediji zelo radi povzemajo trditve levičarskih politikov, kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. Kar so seveda miti, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Ampak, da stvari potvarjajo, smo pri častilcih socializma že navajeni.
Demokraciji se je zahvalil za “reklamo” in nadaljeval z zavajanjem
Takoj, ko je opazil članek Demokracije, se je zahvalil za “reklamo” in nadaljeval s sramotenjem samega sebe z ekonomsko nepismenostjo in zavajanjem. Tako je dodatno obrazložil svojo trditev, da so porušeno državo po 2. svetovni vojni na noge postavili komunisti, ki so ustvarili bogastvo, s sledečim: “Seveda trdim. Vsak, ki je pri zgodovini v osnovni šoli vsaj malo poslušal, bi trdil enako. Porušeno državo, ki so jo okupatorji in domači izdajalci uničili praktično do tal, so na noge spravili komunisti. Ne govorim samo o infrastrukturi, temveč tudi o ekonomiji.”
Da pa se mladi, ki odhajajo v tujino, ne odseljujejo v levičarske oaze, kakršne so Venezuela, Kuba, Severna Koreja in Grčija ni potrebno poudarjati. Glavne destinacije so Avstrija, Nemčija, Švica in Velika Britanija – torej ekonomsko bolj svobodne države z dereguliranim trgom dela in nižjim davčnim bremenom.
Komunisti niso ustvarili popolnoma nič, uničevali so!
Zgodovinska dejstva so, da jugoslovanski (in z njimi slovenski) komunisti niso ustvarili ničesar. Celo več. Uničevali so. Ali namenoma ali zaradi svojega neznanja, ni pomembno, večina tovarn, na katere smo danes Slovenci ponosni, je obstajala že pred prvo ali drugo svetovno vojno, imele so tradicijo, bile so večinoma družinska podjetja, ki jih je Titova oblast nacionalizirala. Da bi zakrili sledove, so po poročanju Demokracije takoj (ne enkrat, ampak tudi dvakrat ali trikrat) spremenili ime podjetja ali tovarne. Največja težava pri teh družbah je bila, ker takratna oblast ni imela primernih ljudi za vodenje tovarn. Nekdanje lastnike so kot reakcionarne buržuje namreč ubili, tisti z več sreče so ušli v tujino. Tako so vodenje tovarn prevzemali ljudje, ki ne le, da so imeli samo dva ali tri razrede osnovne šole, ampak se sploh niso spoznali na posel, saj so bili pred vojno bodisi hlapci na kmetiji bodisi nekvalificirani delavci v kakšni ključavničarski delavnici. Ampak, ker so bili člani KPJ ali SKOJ, so bili seveda “kvalificirani”. Poglejmo si samo nekatere primere, ker je tega resnično veliko.
Železarna Jesenice (danes del SIJ) je bila ustanovljena leta 1869 kot Kranjska industrijska družba (KID). Drugače je bilo železarstvo že v srednjem veku, v drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Podobno je z Železarno Ravne, ki je začela delovati 1807, ko so manjše obrate kupili in združili grofje Thurni, in Železarno na Prevaljah, ki je bila najbolj napredna železarna v 19. stoletju. Savske elektrarne so bile ustanovljene leta 1914, ko zgradijo prvo hidroelektrarno HE Završnica. Po drugi svetovni vojni so vse elektrarne nacionalizirane in prenesene na podjetje Gorenjske elektrarne s sedežem v Kranju. HE Fala je nastala 1913.
Preden so ju uničili komunisti in iz njiju naredili betonski džungli, sta bila Portorož in Bled kot Monte Carlo!
Tudi turistični kraji, za katere socialisti trdijo, da so to postali šele po drugi svetovni vojni, kjer so letovali delavci, so postali zdravilišča ali turistična središča mnogo prej. Portorož je tako že leta 1897 je postal klimatsko zdravilišče, Bled je bil znan že v 17. stoletju, turistično središče je postal leta 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli ustanovil Naravni zdravilni zavod, Terme Čatež so poznali že v 18. stoletju, kot zdravilišče delujejo od 1924.
Za mesto Kranj so socialisti razlagali, da se je industrializiral šele po drugi svetovni vojni, ko je postal močno tekstilno središče. Seveda ne drži. Podjetnik Franjo Sirc je med obema vojnama sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih tovarn v Kranju: Jugočeška (1923), Intex (1926), Jugobrun (1928) in Tekstilna tovarna Stražišče pri Kranju (1929). Po vojni so bile te tovarne nacionalizirane in večinoma preimenovane: IBI, Intex, Aquasava, Zvezda, Tekstilindus. Podobno je bilo s tekstilno industrijo v Mariboru. Tako je znana MTT nastala z nacionalizacijo petih predvojno znanih tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drug, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Tudi tekstilna tovarno v Litiji izvira izpred druge svetovne vojne ali Polzela, ki jo je leta 1926 ustanovil Čeh Albert Reiser. Povedano drugače: Titova Jugoslavija ni ustanovila (skoraj) nobenega tekstilnega podjetja, vsa, ki so bila nacionalizirana in preimenovana, so obstajala že pred drugo svetovno vojno.
Večina industrije je bila nacionalizirana, prehoda v tržno gospodarstvo pa mnoga podjetja zaradi konkurenčnosti niso preživela!
Tudi papirno industrijo so zgradili predvojni kapitalisti. Papirnica Vevče (1842), Papirnica Goričane (1787) in Tovarna celuloze (1931). Vse tri so komunisti 1947 nacionalizirali in združili v Papirnico in tovarno celuloze Vevče-Goričane s sedežem v Vevčah. In naprej: PALOMA (1885), tovarna papirja Količevo (1920), Papirnica Radeče (1725; nekaj časa so bili lastniki tudi znani bratje Piatnik), Lepenka Tržič (1888, ko se je imenovala Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke). Seveda gradbena podjetja niso obstajala samo v socializmu, ampak že mnogo prej: SCT (1873 kot Stavbena družba Ljubljana, po vojni nacionalizirana in preimenovana v Gradbeno podjetje za ceste LSR, kasneje v SCT), Metalna Maribor (1920 kot Splošna stavbena družba Maribor, leta 1946 nacionalizirana in deluje pod imenom Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov), Cementarna Trbovlje (1876, po privatizaciji deluje pod okriljem Skupine Lafarge). Tudi obe znani slovenski steklarni nista zrasli v socializmu: Steklarna Rogaška (1921) in Steklarna Hrastnik (1860).
Pozorno oko bo seveda opazilo, da socializem med letoma 1945 in 1990 ni prinesel ničesar novega in da je ostalo tako, kot je bilo v Kraljevini Jugoslaviji. Pravzaprav še več. Območje Slovenije, kot ga poznamo danes, je svoj ključen in največji razcvet, industrializacijo in napredek doseglo v času Avstro-Ogrske monarhije (od leta 1870 do prve svetovne vojne). Da ne govorimo o tem, da so avstrijski vladarji vzpostavili slovenski sodni in šolski sistem ter zgradili železnico.
J. Ž.