Slovenci pred 25 leti dobili svojo valuto, ki je bila simbol neodvisnosti in državnosti

Snop bankovcev za 10 tisoč tolarjev (Foto: STA)

Poleg 25. obletnice dneva državnosti v letošnjem letu praznujemo še eno okroglo obletnico, povezano z osamosvojitvenimi procesi naše domovine. Prav na včerajšnji dan sta našo državo zaznamovala dva pomembna dogodka – iztekel se je moratorij, ki ga je prinesla Brionska deklaracija, prav tako pa smo dobili lastno valuto. “Tolar je bil simbol slovenske neodvisnosti, državnosti, z velikim pričakovanjem smo ga uvajali,” je o takratnih spominih dejal Demosov minister in osamosvojitelj Dimitrij Rupel.

Po navedbah Demokracije se je prav na včerajšnji dan pred četrtino stoletja iztekel moratorij slovenskih osamosvojitvenih odločitev, ki je trajal tri mesece in ga je prinesla Brionska deklaracija. Ta je bila podpisana 7. julija 1991. S koncem omenjenega moratorija je naša država pričela uresničevati osamosvojitveno zakonodajo. V zvezi s tem je prevzela nadzor nad svojimi mejami, skupščina pa je sprejela sklep, da se za novo slovensko valuto razglasi tolar.

Večkratni zunanji minister in diplomat Dimitrij Rupel ima na uvedbo tolarja zelo lepe spomine, saj je takrat sodeloval pri njegovemu uvajanju: “Tolar je bil simbol slovenske neodvisnosti, državnosti, z velikim pričakovanjem smo ga uvajali. Najprej so se pojavili boni kot napoved slovenske valute. Bile pa so težave z izbiro imena le-te. Kot eno od mogočih je bilo predlagano ime “klas”. Z velikim veseljem in zadovoljstvom se spominjam uvedbe tolarja. Ta je predstavljal stabilno valuto in bil konvertibilen, prve vzorce še vedno hranim. Denar je bil zelo lep, ker je upodabljal pomembne simbole in so pri njegovem oblikovanju sodelovali slovenski umetniki.”

Slovenska neodvisnost terjala vojni davek
Po slovesni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše domovine 26. junija 1991 se je pričela 10 dni trajajoča vojna. V njej so nekateri Slovenci žrtvovali svoje življenje za ubranitev neodvisnosti. Že zjutraj naslednjega dne so bili iz vojašnic JLA v Zagrebu proti Sloveniji poslani tanki, da bi zasedli zunanje meje Slovenije ter zaščitili ozemeljsko celovitost SFRJ.

Beograd si je na vse kriplje prizadeval, da bi Sloveniji onemogočil samostojno pot
Oblast v Beogradu je želela Slovenijo za vsako ceno zadržati znotraj jugoslovanskih državnih okvirjev. Prva trenja med JLA in Teritorialno obrambo ter slovensko policijo so se zgodila že 27. junija pri Metliki, končala pa 3. julija 1991, ko se je jugoslovanska vojska pričela umikati nazaj v vojašnice, saj je doživela poraz.

Poskus rešitve kritičnih razmer na Slovenskem
Z namenom doseči premirje so se 7. julija na Brionih sestale delegacije EU, Slovenije, Hrvaške in SFRJ. Po pogajanjih, ki so trajala kar 15 ur, so akterji, ki so bili vpleteni v jugoslovansko krizo, podpisali Brionsko deklaracijo, s katero so bili ustavljeni nemiri na območju naše države.

Brionska deklaracija ni zavrla osamosvojitvenih procesov
Slovenija se je s podpisom omenjene deklaracije obvezala za zamrznitev osamosvojitvenih procesov, a je le-te – prav nasprotno – še pospešila, kar je jugoslovansko vodstvo pripeljalo do spoznanja, da osamosvojitvenih procesov Slovenije ni mogoče zaustaviti, ter posledično je 18. julija odločilo, da se JLA umakne iz Slovenije, in sicer v obdobju treh mesecev.
Ta deklaracija ni celovito zadostila zahtevam v omenjeno krizo vpletenih strani. Za Slovenijo so bile najspornejše točke trimesečni moratorij odločitev, povezanih z osamosvojitvijo. To bi se namreč dalo razumeti kot odpoved osamosvojitvi za določeno obdobje, prav tako pa tudi kot deblokiranje vojašnic ter predajo objektov in opreme nazaj v roke JLA. Slovenska stran je bila prav tako nezadovoljna z določbo načina pobiranja carin.

Različni odzivi med Slovenci na sprejetje deklaracije
Na Slovenskem so bile reakcije na sprejetje te deklaracije zelo različne. Nekateri so namreč menili, da je nujno potrebno ustaviti oborožene spopade, spet drugi pa so menili, da je slovenska delegacija na Brionih podlegla tujim zahtevam ter pristala na odpoved tistega, kar je pridobila z Deklaracijo o neodvisnosti in v času med desetdnevno vojno.

Gre za prvo pomembno mednarodno listino
Navkljub temu, da so si stališča med seboj glede Brionske deklaracije nasprotovala, pa ostaja dejstvo, da je šlo za prvo pomembno mednarodno listino, ki je izhajala iz nove stvarnosti na slovenskem pa tudi jugoslovanskem ozemlju in jo delno tudi upoštevala.

JLA v celoti zapustila slovensko državno ozemlje
Poslednji vojak JLA je ozemlje naše države zapustil v noči s 25. na 26. oktober leta 1991. Ta dogodek je za mnoge ključnega pomena v procesu slovenske osamosvojitve.

Levičarji, ki se udinjajo za junake osamosvojitve, naj bi tej nasprotovali
Znano pa je, da ni bil zgolj jugoslovanski vrh v Beogradu tisti, ki si je prizadeval onemogočiti prizadevanja slovenskega naroda za dosego neodvisnosti, marveč naj bi imele beograjske oblasti svoje pomagače tudi na Slovenskem. Po navedbah Reporterja se med njimi najde kar nekaj takšnih, ki naj bi pred 25 leti omenjenim procesom glasno nasprotovali, danes pa veljajo za ene najbolj zaslužnih “osamosvojiteljev” naše domovine. Ob tem se zdi na mestu omeniti pomenljive besede Milana Kučana, ki jih je izrekel leta 1990: “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti. Toda tudi taka Jugoslavija za nikogar ni dobra.”
Kako levica demonizira slovensko osamosvojitev?
Na levi politični sceni so znana zelo popularna jugonostalgična čustva in ustvarjanje bajeslovnega pogleda na zgodovino povojne Jugoslavije kot raja na zemlji. Z namenom čimbolj zmanjšati pomen osamosvojitvenih procesov so se nekateri njeni predstavniki že poslužili številnih prijemov, da bi čimbolj degradirali tako osamosvojitvene procese kot takšne, kot tudi očrnili spomine nanje v poznejšem obdobju. Ena izmed tovrstnih potez je bilo sodelovanje pri razoroževanju porajajoče se slovenske vojske,  pa tudi ustvarjanje zgodb o trgovanju z orožjem, poveličevanje problematike samooklicanih izbrisanih in izmišljanje vojnih zločinov (primer Toneta Krkoviča). 

Domen Mezeg