Slovenka v Frankfurtu se zaradi varnosti že pokriva z ruto

Foto: iStock

Že od nekdaj so mi bile bližje majhne, na videz nepomembne zgodbe. Z ženskimi, na primer, se soočam malodane že več kot četrt stoletja. Vse, ki sem jih slišala, so bile povedane iz prve roke, brez odvečnih posrednikov, ki pogosto – hote ali nehote – kaj izpustijo, prilagodijo ali celo zatajijo, kar pač ne sodi v koncept, ki ga sami propagirajo.

”Moje” ženske so bile še nedolgo tega (in marsikje so še) vredne in spoštovane dosti manj kot moški. Odkimavate z glavami? Ni potrebno. Leporečje, zapisano tudi v brezštevilnih zakonih, je eno, realnost pa drugo.

Ko pomislim na naše babice in prababice, ki so živele pred 2. svetovno vojno, se v mojem srcu zgane neizmerno spoštovanje do njih. Če bi imela moč, ki je žal nimam, bi jim postavila spomenik za vse trpljenje, ponižanja, odpovedovanja, obenem pa tudi za moč, ki so jo imele v sebi, da so zmogle preživeti. Žal se je o času, ko je morala biti ženska brezkompromisno pokorna možu, spletlo nešteto bajk in mitov, ki s kruto realnostjo niso imeli več kot toliko stičnih točk.

Edino poslanstvo ženske je bilo, da je rojevala otroke, molčala, skrbela za družino in nastavljala levo lice, če je bilo desno premalo. V življenju je imela kvečjemu tri želje: da je mož ne bi tepel, da ne bi bila lačna in da ne bi umrla na porodu. Kadar ni mogla več zdržati, je vdano pokleknila in molila.

Pogosto me skušajo prepričati, da je današnji ženski lepše, kot je bilo njenim prednicam. Žalostno se nasmehnem in ko takšnim zanesenjakom povem, da se je menjal zgolj celofan, ženska pa je še zmeraj v podrejenem položaju, začudeno strmijo vame, češ, tej  ženščini se pa malo meša.

Še huje je: sodobni čas je ženski po eni strani dal ogromno pravic, po drugi pa ji je ukradel dušo in tudi marsikatero dostojanstvo.

Nekoč je bila podrejena moškemu, danes mogočni industriji, ki v skrbi za njeno lepoto, videz, celostno podobo, razmišljanje in še marsikaj, kar iz nje ustvarja pokorno sužnjo, služi milijarde. Ženska se mora prilagajati trendom, drugače se ji kaj hitro lahko zgodi, da preprosto – izvisi.

Da pa bi bila mera polna, imamo še medije, ki krepko manipulirajo z ženskami ter jih zvabljajo v svet različnih iluzij, ki jih vsiljuje zlasti rumeni tisk. Včasih se mi zdi, da so prav oni največji krivci za poneumljanje naše vrste. Skrajno zaskrbljujoče in srhljivo je, da je ob vsej svobodi, ki jo ima sodobna ženska, vsaka peta v Sloveniji pretepena in vsaka sedma posiljena.

A prihajajo čudni časi, ki zlasti ženski ne prinašajo nič dobrega. Radi bi ji vzeli še tisto malo, kar si je že izborila. Ko sem lansko leto obiskala prijateljico, ki živi v predmestju Frankfurta, se je povsem nepričakovano zgodilo, da sem sredi ”civilizacije”, v srčiki Evrope, ostala brez besed. Marinka mi je namreč želela razkazati, kako se je njihov okoliš v zadnjih petih letih, kar se nisva videli, spremenil.

Ko si je okoli glave do neprepoznavnosti ovila dolg šal, me je njena kretnja globoko presunila ob spoznanju, da se je spremenila tudi ona. ”Bolj varno bo, če greva na cesto pokriti,” me je podučila. Uprla sem se ji. Takšnega skrajnega ponižanja kot svobodna ženska nisem mogla sprejeti. ”Boš videla, tudi v Sloveniji boste zdaj zdaj na istem, kot smo mi,” je stvarno, sprijaznjena s kruto realnostjo, skomignila z rameni.

”Ne! V Sloveniji se kaj takšnega ne bo nikoli zgodilo!” sem ji ognjevito ugovarjala in iz rokava stresla nekaj najbolj znanih imen slovenskih feministk, ki me dnevno, že desetletja prepričujejo, da je svobodna ženska pridobitev ne le ”revolucije”, temveč tudi njihovega požrtvovalnega delovanja.

Potem pa se je svet postavil na glavo! Zgodili so se tujci, ki so pričeli množično prečiti Slovenijo, slovensko-hrvaška meja pa se je domala čez noč spremenila v Kaos, pisan z veliko začetnico.

Po prvem šoku sem jezno stisnila zobe ob nerazumljivem, skrajno prilagojenem podajanju resnic in ”resnic” o beguncih.  Poskušala sem tolerirati tiste, tako imenovane ”pomembne Slovence”, ki so vse, ki so si v teh težkih trenutkih drznili razmišljati po svoje, označili za sovražne in nestrpne, fašistoidne, rasistične in islamofobne. Na koncu sem skomignila z rameni: pa naj imajo veselje v kratenju osnovnih demokratičnih pravic do svobode govora, če se ne znajo zrelo in odgovorno obnašati!

Pred dnevi pa se je zgodilo nekaj, ob čemer kot ženska, pokončna, brez dlake na jeziku, ženska, ki nadvse ljubi in ceni celo tisti neznaten ščepec pravic, ki jih še imam, nisem mogla biti tiho. Facebook družba, imenovana Are you serios? Maribor pomaga beguncem, si je privoščila nekaj nezaslišanega.

S pozivom, ki so ga objavili na svoji strani, so me kot žensko ponižali bolj, kot se jim sploh lahko sanja. Njihovo prijazno opozorilo je namreč predlagalo, naj bi slovenske prostovoljke ob stiku s tujci zavrgle in skrile svojo ženskost zato, da ne bi z njo ”žalile” prišlekov, ki je niso vajeni. Seveda je bilo prijazno opozorilo kmalu izbrisano, kakopak, bilo je deležno veliko negativnih kritik, pa jim ni kazalo drugega.

Ostal pa je zelo grenak okus. Zapis je v nekaj vrsticah izničil vse, za kar so se ženske v svoji več kot stoletni zgodovini borile. Kako malo je treba, da jih ponovno spremenimo v predpražnik, ob katerega si bodo gospodje lahko brisali čevlje.

Se je ob to ”prijazno opozorilo” v medijih kdo spotaknil? Povedal na glas, da je bilo neprimerno? Kot vem, (še) nihče. Zato se bojim, da bi za tako imenovane ”višje cilje” nekateri žrtvovali tudi žensko in njeno svobodo.

Za vsak slučaj je prav, da že danes na glas povem: nikoli ne bom pristala na ”nova” pravila, ki bi ženski svet pahnila v dobo mračnjaštva!

Nikoli!

Milena Miklavčič

 

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!