Bi tudi vi imeli kartico za samopostrežni bankomat? Dovoljena sredstva: Neomejeno. Opomba: Le za prvorazredne!

Foto: STA

Skoraj bo že desetletje, ko je 15. septembra 2008 kolapsiral Lehman Brothers, ta globalni finančni servis. Njegov bankrot je stresel ves finančni svet, ne pa tudi Slovenije. Vsaj ne takoj. Slovenski bančniki in politiki, predvsem takratni finančni minister Franci Križanič iz vrst SD, so si zelo dolgo zatiskali oči pred to finančno atomsko bombo. Šele pet let kasneje je “slovenska trojka”, Alenka Bratušek, Uroš Čufer in Boštjan Jazbec, potegnila potezo, ki smo jo seveda financirali vsi slovenski davkoplačevalci. Od septembra 2013 se je v bančni sistem namreč nateklo dobrih 5 milijard evrov davkoplačevalskega denarja.

Pred letom dni, marca 2016, so pred preiskovalno komisijo Državnega zbora RS o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu stopile prve priče. Predsednika komisije dr. Anžeta Logarja in njegovo ekipo je zanimalo, katere slovenske banke so pomagale vrtati ta bančni krater, a to ne samo zaradi svetovne finančne krize, ampak predvsem zaradi lastnih slabih bančnih praks. Samo dve tajkunski banki, Probanka in Factor banka, sta ob ugasnitvi slovenske davkoplačevalce stali 450 milijonov evrov. Tukaj pridemo do novega paradoksa: slovenski državljani smo morali plačati skoraj pol milijarde evrov, da so si lahko tovariši povrnili svoje depozite, tudi tiste nad 100.000 evri!

Bankirji iz omenjenih bank so sicer na pričanju imeli dve skupni značilnosti: odgovornost za propad bank so valili na “zunanje dejavnike”, na “zelo slabo makro regulacijo”, na Banko Slovenije – pri slednjem krivcu so imeli vsaj delno prav. In še nekaj je bilo tem bančnim pričevalcem skupnega – kolektivna izguba spomina.

(Foto: iStock)

Sojenj “banksterjem” ni ali pa trajajo v nedogled
A notranja bančna kriminaliteta in velike nezakonitosti, ki so jih vzajemno prikrivale uprave in nadzorni sveti bank – vse to je dejansko obstajalo. To so ugotovila celo naša redna sodišča, ki so sicer pri razsojanju o bančnem kriminalu povsem invalidna. Šefici Probanke Romana Pajek in Milana Lah sta zaradi nezakonitega načina dokapitalizacije iz leta 2011 že sedli na zatožno klop mariborskega sodišča, a do danes ni bilo epiloga niti na prvi stopnji. Pa čeprav se je sojenje začelo že pred dobrima dvema letoma. Za takšno polžje sojenje nosi odgovornost tudi specializirano državno tožilstvo, ker se je vmes odločilo spremeniti obtožnico. Če je v začetku vztrajalo pri obtožbi za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ki naj bi ga pri zagotavljanju kapitalske ustreznosti zagrešili obdolženi, ju tožilstvo po novem bremeni kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Tudi zaradi tega je Logarjeva komisija ob predstavitvi vmesnega poročila o dogajanju v Factor banki in Probanki, ki je med drugim razkrilo slabe bančne prakse, predlagala spremembe področne zakonodaje in ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne kriminalitete. Vmesno poročilo Logarjeve komisije je sicer konec novembra 2016 v državnem zboru dobilo zelo široko podporo, kar je sporočilo, da komisija dela odlično in da je na pravi poti, da prepreči, da bi se v prihodnosti bančni sistem saniral z davkoplačevalskim denarjem.

Za normalno delovanje demokratične države bi bilo zelo blagodejno, da bi naposled kdo tudi politično odgovarjal za zgrešene odločitve v bančnem sektorju, kot je bila nedvomno tudi nadzorovana likvidacija obeh tajkunskih bank, ki se je začela septembra 2013 in končala februarja 2016 – ko sta se banki pravno formalno pripojili k Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB). In ob tem poskrbeli še za zadnjo izgubo v višini 50 milijonov evrov, ki so spet šli iz davkoplačevalskih žepov. Toliko je namreč stala dokapitalizacija DUTB, ki jo je decembra lani odobrila Cerarjeva vlada.

(Foto: iStock)

Kdo pije in kdo plača te bančne razvrate, je torej jasno. A še vedno ostaja odprto ključno vprašanje: “Kdaj bo kakšen slovenski bankster pristal v zaporu?”

Dejan Kaloh