Slovenske diplomatske turneje po prijateljskih diktatorskih državah se nadaljujejo

(Foto: epa)

Če je novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump ob smrti kubanskega tirana na Twitterju objavil “Fidel Castro je mrtev” in s tem diplomatsko povedal vse, pa se naši voditelji niso izneverili svoji politični drži, ki še vedno oddaja vonj po naftalinu in se imenuje jugodiplomacija.

Kako drugače razumeti odzive predsednika države Boruta Pahorja, ki je ob smrti Fidela Castra posredoval sožalno brzojavko kubanskemu predsedniku Raulu Castru? Še bolj “jugodiplomatsko” sporočilo je preko Twitterja v svet poslal trenutni premier Miro Cerar, ki je izrekel iskreno sožalje družini Fidela Castra, “osebnosti, ki je imela pomemben vpliv na Kubo in na 20. stoletje”. S čim? Da je ta množični morilec iz 80 odstotkov kubanskih revežev v nekaj desetletjih napravil 100-odstotne reveže? Da je bilo v času Castrovega režima pobitih, mučenih, zaprtih in izgnanih na sto tisoče Kubancev? Je tak človek vreden častitljivega spomina? Nekateri naši “politiki” pač občudujejo tirane, ker si tudi sami želijo imeti absolutno oblast.

Vonj po naftalinu
Slovenska oblast se tako ni izneverila svoji jugodiplomatski podstati, ki se je v petindvajsetih letih ponovno brez sramu pokazala v vsej svoji razsežnosti. Verjetno si nihče od tistih, ki so ustvarjali slovensko državo,
ni predstavljal, da bodo le petindvajset let po zgodovinskem dogodku, ki je v našem primeru skoraj neločljivo povezan z uvedbo demokratičnega sistema, znova zavladale temne sile preteklosti.

Glavna značilnost slovenske diplomacije je bila zadnja leta prav ta, da je vse bolj zaudarjala po naftalinu. Cela vrsta imen, kot so Peter Toš, Zvone DraganBoris Frlec in drugi in ki so že zdavnaj pripadla preteklosti in katerih lastniki so predvidoma uživali bolj ali manj zasluženi pokoj, je bila v času ministrovanja Samuela Žbogarja ponovno vpoklicana in zadolžena, da “razmontira” novo slovensko diplomacijo in jo vrne v stare jugoslovanske čase. In so tudi jo. Temu bi lahko rekli lustracija v obratni smeri oziroma čistka pomladnih sil na Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ).

Tako je MZZ pod vodstvom Samuela Žbogarja lahko uživalo v turnejah po prijateljskih diktatorskih državah. Prijateljskih tudi zato, ker dandanes obstajajo v svetu le leve diktature, desnih pač ni. Samo spomnimo se obiska slovenske delegacije na Kubi leta 2011, kjer krutosti in nečloveškosti Castrovega režima ni bilo videti konca.

Zunanja politika, ki je prevzela odgovornost tudi za vodenje gospodarske diplomacije, je svoj domet zadnja leta kazala z rezultati obiskov predsednikov republike in nekaterih predsednikov vlad, pa tudi z vabljenjem
tujih investitorjev. Nanjo nas spominjajo besede, kot so Omar Moamer el Gadafi, nekdanji libijski diktator, Hugo Chavez, nekdanji venezuelski diktator, Hosni Mubarak, nekdanji egiptovski diktator in ne nazadnje Viktor Janukovič, nekdanji ukrajinski diktator. Da voditeljev držav srednje Azije, kot so Uzbekistan, Kazahstan, Turkmenistan, Tadžikistan, Kirgizistan, sploh ne omenjamo. Nekateri nam dobrohotno svetujejo, da Kitajcev z oznako diktatorske države ne dražimo, lahko pa omenimo Belorusijo in njenega diktatorja Aleksandra Lukašenka. In kam sodita Rusija in njen prvi mož Vladimir Putin, s katerim slovenska vodilna politična srenja vse bolj prijateljuje, če ne ob bok omenjeni? In Iran, kjer smo nedavno ponovno odprli slovensko veleposlaništvo?

“Preverjena” diplomacija
Žbogarjevo zunanjo politiko tako zvesto nadaljuje aktualni minister Karl Erjavec; sedaj mu to ni težko, saj diplomacijo vodi preverjen in prečiščen kader. Že bežen pregled uradne spletne strani MZZ nam pokaže, da se je na primer 17. in 18. septembra letos Slovenija na vabilo Venezuele, kjer s trdo roko vlada Nicolas Maduro, udeležila vrha Gibanja neuvrščenih (!). Ta je potekal v obmorskem mestu Porlamar, na prelepi obali otoka Margarita. “Zasedanja se je udeležil (tedanji, op. p.) politični direktor/generalni direktor (v. d.) za skupno zunanjo in varnostno politiko na Ministrstvu RS za zunanje zadeve veleposlanik Tomaž Lovrenčič,” piše na uradni spletni strani. Za prave in preverjene kadre, kot je nekdanji direktor Sove in nekdanji  španski veleposlanik, se pač vedno najde funkcija. In kaj je počel Lovrenčič na vrhu neuvrščenih? Kot pravijo, je opravil številne bilateralne pogovore z državami članicami Gibanja neuvrščenih na temo (danes propadle) kandidature (nekdanjega sodelavca Udbe) Danila Türka za mesto generalnega sekretarja OZN (!). Prav tako je “Slovenijo izkoristil tudi za promocijo načrtovanega Dneva zalivskih držav, ki bo potekal decembra v Ljubljani in je namenjen krepitvi političnih in gospodarskih stikov s Kraljevino Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati, Katarjem, Kuvajtom, Omanom in Bahrajnom.” Presenečeni?

11. oktobra letos pa so predstavniki slovenske diplomacije ponovno odleteli na Kubo, kjer so, uradno, “potekale politične konzultacije med Slovenijo in Kubo, ki jih je na slovenski strani vodil Matej Marn, politični
direktor/generalni direktor za skupno zunanjo in varnostno politiko, na kubanski pa Elio Eduardo Rodriguez Perdomo, direktor za Evropo na kubanskem zunanjem ministrstvu”. Kaj pomeni, da sta se “zavzela za nadaljevanje rednega dialoga med državama na vseh ravneh, tudi z izmenjavo obiskov na politični ravni”, si lahko le predstavljamo. Prav tako ni znano, kaj naj bi za Kubance pomenila naša predstavitev pobude glede razglasitve mednarodnega dneva čebel.

O diktaturi, kršenju človekovih pravic, političnih zapornikih in mizernem življenju tako v Venezueli kot na Kubi v sporočilih za javnost na uradni spletni strani MZZ ne moremo prebrati ničesar.

Ob tem pripišimo mogoče še to, da je znano, da si Kuba nenehno želi članstva v tistih telesih OZN, ki nadzirajo spoštovanje človekovih pravic, zato da lahko vedno znova in pravočasno preprečuje objavo resnice o krutosti in nečloveškosti svojega režima. Slovenija ji je po naših informacijah doslej pri tem vedno pomagala in podpirala njene tovrstne kandidature. To navsezadnje niti ni tako presenetljivo, če vemo, da je bil ne tako daleč nazaj na slovenskem MZZ za vprašanja človekovih pravic zadolžen človek, čigar ime je na znamenitem seznamu sodelavcev komunističnih tajnih služb, objavljenem v knjigi Dušana S. Lajovica. Danes ta človek vodi slovensko diplomacijo v Zagrebu in sliši na ime Smiljana Knez. Na zloglasnem seznamu je med drugim tudi sedanji generalni sekretar MZZ Stanislav Vidovič, a to je tema za nov članek.

V razmislek
Zato se ne gre čuditi, da se bo nemoteno nadaljevalo postkomunistično politično poslanstvo in se krepilo prijateljstvo z državami, kakršni sta Venezuela in Kuba, v zameno za čepice z rdečo zvezdo in majice s portretom Cheja Guevare ob srhljivem molku ob umirajočih političnih zapornikih, molku ob vsakodnevnem razčlovečevanju tamkajšnjih prebivalcev in ob pijanem naslajanju nad cenenim razvratom, ki ga dopušča režim samo zato, da na ta način zasužnji dekleta in ženske ter preko njihovih teles financira represivni aparat.

Vse to se lahko dogaja tudi ob dejstvu, da MZZ nikoli ni resno razmišljalo o zapiranju vrste veleposlaništev, ki so svoje naloge opravila ali ki so se izkazala kot premalo koristna. Prav tako nikoli ni bil izdelan načrt usposabljanja slovenskih diplomatov, ki bi morali v celoti spremeniti koncept svojega dela ter preiti iz nekdanjega jugoslovanskega načina v dinamično, h gospodarskim stikom in ključnim političnim ciljem naravnano diplomacijo. In to je izziv za novo bodočo vlado in zunanjega ministra.

Petra Janša

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!