Zadnja epizoda oddaje Tarča z naslovom Splav – svobodne v odločanju, ki je bila na Televiziji Slovenija predvajana prejšnji četrtek, še vedno buri duhove na slovenskem medijskem prostoru. Oglasili so se iz Sveta za odziv na sovražni govor in nastop gostje Angelce Likovič označili kot sovražno retoriko. Svet se je zapičil predvsem v njeno izjavo, da so vse matere, ki se odločijo za splav, pravzaprav morilke. Priznana pravnica in predsednica Iniciative svoboda govora Lucija Šikovec Ušaj se s tem ne strinja; mnenje kolegov iz Sveta je označila za neumnost, po njenem vsi preveč govorijo, namesto da bi tem materam nudili ustrezno pomoč. Rešitev pač ni v tem, da bi se po hitrem postopku “znebile” svojega otroka.
Izjavo Angelce Likovič svet obravnava kot klasičen primer sovražnega govora in “kot izjavo v vrsti njej podobnih, ki poizkušajo s sovražno vsebino nasilno poseči v pravico do abortusa, ki naj bi bil eden od temeljev demokratične ureditve in v zgodovinski kontinuiteti nasilja do oseb, družbeno prepoznanih kot ženske, predstavlja izjemno pomemben dosežek”. V svetu naj bi bili izjemno zaskrbljeni tudi zaradi po njihovem “medlih odzivov” vodstva Televizije Slovenija in uredništva Tarče na pritožbe.
Omenjeni Svet za odziv na sovražni govor je bil sicer ustanovljen šele leta 2015 v okviru projekta Z (od)govorom nad sovražni govor, sestavljajo ga vplivni posamezniki, povečini iz leve politične sfere. Njegovi člani delujejo v različnih institucijah, od Mirovnega inštituta do Varuha človekovih pravic in Fakultete za družbene vede, v svetu pa so tudi posamezni novinarji in umetniki.
Kritike Sveta za odziv na sovražni govor nepremišljene
Pa je izjava Likovičeve dejansko sovražni govor, ali pa gre za preuranjene in nepremišljene obtožbe Sveta? Za mnenje smo vprašali Lucijo Šikovec Ušaj, odvetnico s 30-letno prakso, eno tistih, ki jih je lani strokovna javnost na osrednjem slovenskem pravnem portalu uvrstila med deset najvplivnejših pravnikov pri nas. “To je živa neumnost. Izjava Likovičeve je bila preuranjena in površna, izjava ženske, ki ima rada otroke in se je kot mati odzvala preveč čustveno, nima pa nikakršne veze s sovražnim govorom,” pravi Ušajeva, ki trenutno opravlja drugi mandat predsednike državne komisije za varstvo pravic pacientov.
“Do koga se je Likovičeva obnašala sovražno,” se sprašuje Ušajeva, sicer sama med glavnimi ustanovitelji Iniciative za svobodo govora. “Tudi sama sem ženska in mama, v svojem poslu imam opravka s številnimi ženskami, ki se spoprijemajo s težko odločitvijo, ali zadržati otroka ali se odločiti za splav, zagotovo pa nobeni pri tem ni lahko. Sama sem proti prepovedi splava, saj nočem, da bi ženske res delale splav v kuhinjah, kot se je to počelo včasih.”
Socializem nas je želel prepričati, da zarodek ni živo bitje
Kot poudarja naša sogovornica, donositi in roditi nezaželjenega otroka ni nobena sramota. Takšna negativna miselnost se je pri nas ohranila še iz časov socializma v bivši državi, ko so poizkušali ljudi prepričati, da zarodek ni človek. “Zarodek pa je seveda živo bitje in danes se da narediti marsikaj drugega, kot pa preprosto splaviti,” nazadnjaško idejo zavrača Ušajeva. Po njenem bi bilo treba ženskam odločneje svetovati, saj je treba s takšnimi moralno spornimi odločitvami, kot je splav, živeti vse življenje.
“Ženske imajo možnost otroka donositi in roditi ter ga dati v posvojitev parom, ki sami otrok ne morejo imeti. S takšnimi ljubečimi starši bi bili ti otroci srečni. Govorimo o živih bitjih, ki lahko odrastejo v dobre ljudi in uspejo v življenju,” poudarja Lucija Ušaj, ki meni, da bi morala takšnim ženskam v socialni stiski na pomoč bolje priskočiti država. Po njenem izjema niso niti otroci, spočeti s posilstvom.
“Plod s posilstvom nima ničesar. Nekdo ga mora zaščititi, je samo nedolžno živo bitje. Sem na strani tistih, ki pravijo, da naj mamice donosijo tudi te otroke. Verjamem, da bi se mu marsikatera kasneje težko odpovedala, če ne bi takoj splavila. V ženskem telesu se izločajo hormoni, ki s časoma sprožijo ljubezen do otroka. Če bi te ženske malce počakale, bi ga slejkoprej vzljubile, človeško telo je tako narejeno,” še dodaja sogovornica. Po njenem so takšni nezaželjeni otroci, ki jim ni bila odtegnjena pravica do življenja, danes med najsrečnejšimi in najuspešnejšimi. Nasploh pa so to preveč kompleksne debate, da bi se o njih razpravljalo na javni televiziji.
Primc: V Sloveniji smrtna kazen samo za nedolžne, nerojene otroke
Bolj oster je Aleš Primc, predsednik Gibanja za otroke in družino, ki je ogorčen nad puščicami, ki so jih proti Angelci Likovič izstrelili iz Sveta za odziv na sovražni govor: “Likovičeva je srčna borka za pravico nerojenih otrok do življenja. Sedaj jo napadajo tisti, ki imajo na vesti življenja tisočih nerojenih otrok z nenehnim vsiljevanjem in spodbujanjem “pravice” do končanja življenja nerojenega otroka!” Kot poudarja Primc, je v Sloveniji prepovedana smrtna kazen za največje kriminalce, vključno s serijskimi morilci, pedofili in posiljevalci. “Smrtno kazen imamo uzakonjeno samo za nemočne in nedolžne nerojene otroke,” opozarja.
Kdo so torej v tej zgodbi prave žrtve, ki bi jih morala ščititi država? “To so nerojeni otroci, njihovi mame in očetje, sestrice in bratci, stari starši. Angelca Likovič se nesebično in požrtvovalno bori za pravice vseh teh žrtev in jo zato zelo spoštujem, tako kot večina ljudi v Sloveniji. Hujskači za smrt nerojenih otrok so besni, ker so tri simpatične punce v Tarči premagale šest njihovih najboljših medijskih govorcev,” še dodaja Primc.
L. S.