Sramota na današnji dan: Komunistični krvosesi brez milosti obračunali z dvema šestnajstletnicama

Foto: STA/Printscreen

Na današnji dan leta 1942 se moramo spominjati enega izmed temačnih dogodkov v zgodovini, ki našim “osvoboditeljem” vsekakor ne morejo biti v ponos. Slovenski komunistični klavci so namreč brez slabe vesti obračunali s petimi mladimi ljudmi, ki oblasti niso bili po volji, ker niso bili “pravi” komunisti v tem ali drugem oziru. Naravnost strašljivo in grozljivo je, da sta bili dve žrtvi krvavega nasilja stari rosnih 16 let, kar pomeni, da so jima brez kakršnekoli pravice vzeli možnost za lepo prihodnost, ki si jo vsakdo zasluži vsakdo. 

V smrtni obsodbi petih mladih ljudi, med katerimi so bila tudi tri mlada in naivna slovenska dekleta iz Ljubljane  Fani Anžur, Vida Mažgon in Olga Janežič, so zapisali, da naj bi bili ti vpleteni v neko “sumljivo” zaroto. Te navedbe pa niso podkrepili s konkretnimi dokazi, ampak so zapisali, da so do tega zaključka prišli na podlagi prestreženih pisem, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je trojica mladih deklet povezana s članom štabne patrole Milanom. V smrtni obsodbi, podani s strani znanega vojnega zločinca, politkomisarja Frica Novaka, je mogoče prebrati navedbo, da je izvršba smrti trojice nujna v večernem času, in sicer pod pretvezo, da bodo te poslane v 3. četo.

Foto: iStock

Likvidacija kot sredstvo za ohranjanje oblasti
Tovrstna zgodba je ena izmed mnogih, ki so doletele nekatere naše prednike, ki so bili pod pretvezo zapeljani v gozd, ker zaradi svojega nestrinjanja ali upiranja organiziranim zločinom niso bili po godu vladajočemu komunističnemu režimu. Komunistična oblast je z namenom ohranjanja svojega režima namreč uporabljala strahopetno sredstvo likvidacije, ki predstavlja nič manj kot naklepen zločin proti človeštvu.

Z vidika človečnosti je naravnost sramotno, da obstajajo določeni posamezniki, ki želijo tovrstne zločine za vsako ceno zakopati pod preprogo, kajti med pobitimi so tudi ljudje, ki so komaj začeli živeti, ter ljudje, ki so bili nekomu hči, sin, brat, sestra, oče, mati, teta, stric, vnuk in vnukinja. Mar je res mogoče, da krvosesi in potomci krvosesov nikoli ne bodo spoznali svoje zmote in se pokesali za svoje grehe in grehe svojih prednikov? Upajmo, da bo vendarle napočil čas, ko bomo drug drugemu ljudje.

H. M.