V Evropi se pojem lustracija v obdobju postkomunizma uporablja za preverjanje in umikanje iz javnega političnega življenja tistih oseb, ki so bile povezane s preteklim komunističnim sistemom. Različne oblike lustracije so izvedle skoraj vse države nekdanjega socialističnega bloka. V 34 državah so na temeljih lustracije pripomogli k občutnem zmanjševanju korupcije, tako da so dosegli prekinitev s političnimi, ekonomskimi in administrativnimi zlorabami nekdanjih režimov ter tako omejili vse nadaljnje možnosti korupcije komunističnih elit.
Večina držav je z lustracijo zajela funkcionarje nekdanje komunistične partije ter agente politične policije in njihove sodelavce. Če se je za nekoga naknadno ugotovilo, da je sodeloval v komunističnem sistemu – še posebej s tajno komunistično policijo – in se s tem okoristil, se mu je odvzelo vse javne funkcije in pravica do nastopanja v javnosti. Prvenstveno gre za način, s katerim se take ljudi označi za nedostojne ter neverodostojne za javno delo.
Še vedno zasedajo položaje
V Sloveniji pravnega okvira ali zakona o lustraciji ni. Vendar ni ostalo samo pri tem, še več: velika večina ljudi, ki so bili v drugih državah lustrirani, je pri nas zasedla in še zaseda najpomembnejše položaje – tako v medijih, gospodarstvu, politiki in sodstvu.
“Sicer smo v Sloveniji takoj po osamosvojitvi sprejeli Zakon o sodniški službi, ki je dovoljeval lustracijo nekaterim sodnikom, ki so sodili v nekdanjem režimu in dva sodnika sta bila odstranjena s sodniške funkcije. Vendar je to premalo,” poosamosvojitveno stanje na področju sodniške službe v Sloveniji opisuje prof. za pravo človekovih pravic dr. Jernej Letnar Černič.
Sodniki, ki sistematično kršijo človekove pravice
V Ustavi RS je navedeno, da takšne razrešitve predlaga sodni svet, zakaj pa se to v praksi ne izvaja, pa dr. Černič odgovarja: “Za nekatere nosilce najvišjih sodniških funkcij vemo, da so bili nekoč vpleteni v sistematične kršitve človekovih pravic. Zaradi tega ni ravno higienično, da še opravljajo te funkcije. Sodni svet pa o tej primernosti sodniških funkcij odloča. Na žalost pa se v tem ne strinjajo, da bi bilo potrebno te ljudi odpoklicati in prekiniti njihov mandat.« Zaupanje javnosti v sodstvo se je tako znašlo na najnižji točki, saj bi morali najprej onemogočiti nekdanje nosilce državne moči, da se kršitve ne bi še naprej dogajale.
Kako javnosti zagotoviti preglednost in odgovornost vsaj v sodstvu, če ga drugje ne moremo, in to v družbi, ki naj bi bila pravna in demokratična?
Kako doseči lustracijo, ki je povezana z kršenjem človekovih pravic in s temeljnimi svoboščinami, in to v Sloveniji, ki ima že tradicionalno – od same osamosvojitve naprej – največji problem neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, pri čemer je znano tudi to, da je v konkretnih sodnih postopkih naša država v samem vrhu in z največjim številom sodb v Evropskem sodišču za človekove pravice?
“Vse je odvisno od ljudi, da prevzamejo odgovornost in opravljajo svojo sodniško funkcijo pošteno, nepristransko in neodvisno, kot od njih to zahteva slovenska ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah,” je jasen prof. Černič.
Prvi po kršitvah človekovih pravic
Doslej je bila za 317 slovenskih sodb na Evropskem sodišču za človekove pravice ugotovljena vsaj ena kršitev Evropske konvencije o človekovih pravic, nekaj čez tisoč pritožb pa še čaka na odločitev pred ESČP. “To sodišče je preraslo v mitologijo našega ljudstva. Vsakdo, ki zaman išče pravico pred slovenskimi sodišči, se potem znajde v Strasbourgu, na Aveniji človekovih pravic. To je v bistvu napačno, saj bi morala naša država v prvi vrsti varovati človekove pravice enakovredno in brez razlikovanja. Strasbourg bi moral biti neka oddaljena možnosti,” pove prof. Černič.
Očiščenje rdečih kadrov
V teh državah je bila lustracija sprejeta z zakonom, pri čemer moramo razlikovati dva različna pristopa: sprejetje vsesplošnega zakona o lustraciji, ki je nekdanjim nosilcem funkcij v komunističnem režimu prepovedal, da bi ponovno opravljali takšne funkcije; Vzhodna Nemčija pa vsesplošnega zakona ni uspela sprejeti, temveč so v različnih zakonih dodali “varovalko” ali določbo, ki je nekdanjim nosilcem javnih funkcij prepovedovala, da bi ponovno opravljali takšne funkcije v demokratičnem režimu. Zaradi zakona o visokem šolstvu, ki mu je bila dodana omenjena “varovalka” oziroma določba, je na Humboldtovi univerzi v Berlinu tako ostala le peščica profesorjev – ostali so morali oditi.
V Romuniji so tak zakon sprejeli leta 2003, torej zelo pozno. Vsem nekdanjim sodelavcem tajne policije “Securitate” so prepovedali, da bi bili nosilci javnih funkcij. “Vprašanje pa je, ali ima romunska družba danes ponotranjene te vrednote vladavine prava, poštenega in nepristranskega sojenja,” se sprašuje prof. Černič. Tudi Srbija je istega leta sprejela tak zakon, a ker ni bil nikoli izvajan, so ga leta 2013 odpravili. Srbska lustracija je vključevala osebe, ki so v komunističnem režimu s svojimi ukrepi kršile človekove pravice – pri čemer so izključili bivše člane Zveze komunistov in se osredotočili le na radikalno desnico.
Baltske države so lustracijo speljale najlažje. Imele so »zunanjega sovražnika« in so nekdanjim sovjetskim komunistom prepovedale opravljanje vseh javnopolitičnih funkcij. Prav tako je storila Poljska, kjer se je celotna družba zavedala krivic, ki jih je povzročil nekdanji komunistični režim. Podobno se je zgodilo tudi na Češkem, Madžarskem in tudi na Slovaškem.
“Pri nas pa, saj veste, nekdanji režim še vedno ni obsojen z vseh strani in to je tudi odgovor, zakaj v Sloveniji nismo opravili z njim. Problem so ostanki starih elit, ki še vedno preko družinskih, poslovnih, prijateljskih povezav ohranjajo zatečeno stanje iz prejšnjega režima. Na položaje prihajajo njihovi potomci in se samo podvajajo,” je nazoren prof. Černič.
V Makedoniji kot začetek lustracije štejejo leto 2009, ko so začeli uradno preverjati pretekla dejanja vseh, ki se vključujejo v politiko. V Sloveniji pa smo leta 1990 volivci z izvolitvijo za predsednika predsedstva »pomilostili« Milana Kučana kot predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Vprašanje ostaja, ali smo se tega zavedali. Ali pa je bilo dejstvo, da je predsednik Zveze komunistov Milan Kučan sploh lahko kandidiral, napaka?
Slovenija edina članica EU, ki noče obsoditi totalitarnih režimov
Za razliko od Slovenije pa so na Hrvaškem na podlagi Hrvaškega Nacionalnega etičnega sodišča obsodili komunizem in vsa neetična ravnanja v politiki in javnem življenju. Tako so obsodili Josipa Broza Tita za genocid nad Hrvati in opozorili na posledice dejanj jugoslovanskega komunističnega režima. Hrvaška je namreč potrdila resolucijo Sveta Evrope že pred vstopom v EU, Slovenija, ki je članica EU že 13 let, pa jo je kar trikrat zavrnila. Za razliko od nas se je Hrvaška tako obvezala obsoditi fašizem, nacizem in komunizem.
“V določenem krogu intelektualcev smo tudi pri nas obsodili totalitarne režime. Težava pa je, ko gre bolj za pravno obsodbo najhujših hudodelstev in vsi postopki zoper civilno prebivalstvo so se končali na fazi predkazenskega postopka. To je ta težava,” komentira Jernej Letnar Černič.
Odgovor lahko poiščemo v razdeljenosti Slovenije. V navzkrižju med enim in drugim nazorskim polom ni soglasja, da bi obsodili hudodelstva vseh teh treh totalitarnih režimov, da bi obsodili kršitve človekovih pravic in najhušja grozodejstva zoper človečnost, genocid in vojna hudodelstva, ki so se zgodila v Sloveniji med in po drugi svetovni vojni.
Stare sile še vedno vse obvladujejo
»Zato pa je takšna struktura slovenske družbe, kot jo imamo dandanes, da določen pol prevladuje,« obrazloži prof.Černič.
Režimsko uničevanje dokazov
Korak bližje lustraciji pa je tudi arhivski material, kolikor ga je po sistematičnem uničenju rdečil sil še ostalo. V javnih zbirkah slovenskega arhiva ga je ostalo še približno 10 odstotkov. Zagotovo ga je nekaj še v zasebnih arhivih nekdanjih političnih veljakov. Na srečo je arhivska komisija, katere član je tudi prof. Černič, javnemu interesu in razčiščevanju polpretekle zgodovine precej naklonjena. Arhivi se morajo odpreti javnosti – publicistom, raziskovalcem in zgodovinarjem se mora omogočiti dostop do teh gradiv, ki so še v teh arhivih – dokler se ne nanašajo na osebne, občutljive in intimne podatke posameznikov, ki so še živi.
“Vsi ti postopki so poti, ki vodijo k lustraciji. To je le del širšega pojma, ki se mu reče tranzicijska pravičnost,” pojasnjuje prof. Černič in dodaja, da gre za prehod iz totalitarnega režima v demokracijo. Kazensko preganjanje je le en del tega, lustracija prav tako del tega kot tudi denacionalizacija. To je ves mozaik k tranzicijski pravičnosti. “Sam menim, da je Slovenija še vedno v procesu tranzicije. V tem procesu bo do takrat, dokler ne bo zrelo obravnavala in se osredotočila do polpretekle zgodovine,” dodaja prof .Černič.
Prijavite komunistična hudodelstva
Černič sodeluje pri projektu “Pravičnost 2.0.”, ki je platforma Evropskega spomina in sprave s sedežem v Pragi in je nekakšno supernacionalno preiskovalno telo, ki preganja totalitarna hudodelstva, ki jih domačemu sodstvu ni uspelo obravnavati. Platforma zajema civilna združenja in organizacije vseh držav EU pa tudi širše, ki se ukvarjajo s preučevanjem polpretekle zgodovine. V tem okviru je bila ustanovljena tudi pravna skupina, ki proučuje hudodelstva, ki so bila storjena med komunističnim sistemom.
Vlada Estonije je lansko leto podala iniciativo za ustanovitev preiskovalne supernacionalne skupine, ki bi preganjala te domnevne storilce kršitev človekovih pravic in hudodelstev med komunističnem režimom. Priključenih je že dvanajst držav Srednje in Vzhodne Evrope. V Bolgariji tečeta že dva postopka, na Češkem že aktivno zbirajo dokaze za začetek postopkov. “Slovenije žal še ni med njimi. Vladajoča koalicija nima nekega interesa, da bi to iniciativo podprla,” kar prof. Černiča niti ne preseneča.
Kdo je odgovoren za poboje?
Projekt “Pravičnost 2.0.” je uvrščen med poskuse uresničevanja tranzicijske pravičnosti v državah Srednje in Vzhodne Evrope s pregonom najbolj odgovornih domnevnih storilcev. “Z vidika Slovenije bo skupina v tem letu obravnavala 300 pobitih žrtev, ki so jih komunisti pobili na italijansko-slovenski meji in na avstrijsko-slovenski meji v obdobju med 1945 in 1990. Domnevno je še nekaj živečih komunistov, ki so dajali ukaze, ki so bili zraven pri teh povojnih pobojih in so celo evidentirani. Celo sodniki so med njimi,” pove prof. Černič.
Težava pri uveljavljanju kazenske odgovornosti in njenih storilcev je zbiranje dokazov, predvsem te verige poveljevanja. Tako med tistimi, ki so mučili, in med tistimi, ki je to dokazal. V češkem primeru, ki ga je ta skupina obravnavala, je bilo težko najtežje poiskati najvišja povelja Češkoslovaške komunistične partije in jih povezati z vojaki, ki so izvršili poboje.
»Če v primeru Agopa Stepanjana obstajajo dokazi, potem je treba začeti s postopki in obvestiti sodne organe. Naša skupina lahko začne z delom na tem primeru,« je četrtkovo oddajo s pisateljem Igorjem Omerzo in žrtvijo Udbovskega maltretiranja Cveto Stepanjan komentiral prof. Černič.
Normalnemu človeku je nerazumljivo, da danes – ob vedenju za pokole, mučenja in preganjanja, ki ga je izvajal komunistični režim – obstajajo ljudje, ki še vedno častijo Tita in komunizem.
»Slovenija bo težko postala zrela družba, dokler bodo ležale kosti v rudnikih okoli Celja,« je zaključna misel dr. Jerneja Letnarja Černiča.
In če je demokratična Evropa obsodila vse totalitarizme, potem je prišel čas, da tudi mi očistimo ostanke preteklosti z diktatorjem Josipom Brozom – Titom na čelu. Edina pot, da zrušimo balkanski zid komunizma, je prosta pot – lustracije in demokracije.
Sofija Pika Simič