Strah in trepet levice: Spoznajte “fašistično” generacijo Z, ki se je slovenski levičarji bojijo kot hudič križa

Datum:

Je konservativna, zavrača krivdo svojih prednikov, je bolj razgledana od prejšnje, sama išče odgovore in svojo identiteto, ne mara Antife, želi močnega voditelja. To je generacija Z, imenovana tudi generacija identitete, prihajajoča generacija, ki se je levičarji bojijo kot hudič križa.

Ko jim nekdo omeni holokavst, samo začudeno gledajo. Kot otroci so videli kalvarijo staršev, ko so ob globalni finančni krizi izgubili službo, zato jih zgodbe iz preteklosti (denimo NOB, druga svetovna vojna) niti ne zanimajo. Generacija Z je toliko oddaljena od prve in druge svetovne vojne, da jih zgodbe dedov in pradedov ne zadevajo. Če se pa že zanimajo za velike zgodbe, so skeptični. Odgovore na vprašanja iščejo sami, ne verjamejo ne medijem ne učiteljem in profesorjem v šolah. O vsaki stvari si sami ustvarijo mnenje, predvsem si informacije izmenjujejo z vrstniki prek Twitterja, Facebooka in Snapchata. Zaradi te brezbrižnosti je levica generacijo Z že označila za fašistično, ker zavrača vrednote, ki sta jih vsilili generacija X in generacija milenijcev. Kdo je torej generacija, ki se je levica tako zelo boji in ji pod krinko “varnosti spleta” skuša onemogočiti svobodno izmenjavo informacij?

Spomin na pretekle generacije
Se še spomnite druge polovice osemdesetih let, ko so začeli padati komunistični tabuji in ko so na dan prihajala nova družbena gibanja? Takrat je generacija, rojena okoli “magičnega” leta 1968, prihajala v študentska leta in je odločilno pripomogla k spremembam, saj je bila manj obremenjena z ideološko navlako kot njihovi starši, ki so večinoma odraščali v ozračju trdega komunizma (čeprav je konec šestdesetih let nastopila nekakšna začasna otoplitev, ko je krmilo tedanje republiške vlade prevzel nekoliko bolj liberalni Stane Kavčič). Ne glede na veliko zavzetost partijskega podmladka ZSMS in številnih “alter” skupin, kot je denimo Neue Slowenische Kunst, pa je v odločilnem trenutku prišlo do preloma znotraj generacije: samo en del mlade generacije je leta 1989 prestopil Rubikon in se usidral na strani Demosa, ki si je v nasprotju s preostankom do tedaj “revolucionarne” ZSMS upala vstopiti v projekt osamosvojitve Slovenije z izgradnjo lastnega obrambnega sistema, kar je bilo v nasprotju z dogmatično mirovniško doktrino nove levice. Slednja je, kot je znano, februarja 1991, samo štiri mesece pred osamosvojitvijo, predstavila deklaracijo za mir in v ta projekt potegnila skoraj celotno republiško predsedstvo in celo del Demosa. Kasnejši razvoj dogodkov, že po osamosvojitvi Slovenije, je pokazal drastično pomanjkanje generacij, ki bi bile pripravljene na dokončen prelom s preteklostjo. Namesto tega so se demagoško ujele na past, ki sta jo nastavljala tako Milan Kučan kot LDS (naslednica ZSMS): pustimo preteklost, ukvarjamo se s prihodnostjo – v istem času pa se je praksa totalitarne polpreteklosti podaljšala globoko v obdobje formalne demokracije. Na podobne trike z “novimi obrazi” in neobremenjenostjo s preteklostjo so slovenski volivci padali tudi kasneje, nazadnje leta 2014. In kot kaže, se gospodarji globoke države pripravljajo na nov napad, s katerim bodo skušali prelisičiti slovenske volivce. Vendar jim − tako kot globalni levici po svetu − problem povzroča dejstvo, da na sceno prihaja generacija, rojena po letu 1995 (predvsem pa po letu 2000), tako imenovana generacija Z, ki bo o družbenih zadevah ozaveščena na drugačen način kot generacije pred njo. Tudi to je razlog, zakaj se v zadnjem času propagandni pritisk t. i. kulturnega marksizma tako povečuje.

Pohod kulturnega marksizma
V prejšnji številki Demokracije je Jože Biščak v uvodnem komentarju orisal problematiko kulturnega marksizma, ki je sicer močno navzoč v celotnem zahodnem svetu. “Kulturni marksizem mlade generacije vzgaja za skupinski etnični samomor, da sovražijo same sebe in tradicionalno kulturo. Vse to ni od včeraj, traja že nekaj časa, tudi v Sloveniji. Razmere uhajajo nadzoru, če niso še ušle. Posledice kulturnega marksizma namreč že čutimo, in če se mu ne bomo postavili po robu, bo vse slabše in prepozno,” je med drugim zapisal v uvodniku. Kulturni marksizem, dediščina italijanskega marksista in ideologa kulturne hegemonije Antonia Gramscija, pa ima v Sloveniji predvsem v zadnjem času privilegiran položaj, kar se je pokazalo tudi ob podelitvi Prešernovih nagrad, ko je t. i. alter-kultura prevzela vlogo uradne kulture, zato so razni kvaziumetniški performansi dvomljive vrednosti nagrajeni na najvišji ravni. Seveda za to niso toliko krivi ekscentrični nagrajeni umetniki, pač pa tisti, ki so nagrade podeljevali, saj so za umetniški dosežek razglasili uničevanje slovenske zastave, kar je po zakonu sicer kaznivo. Krščanski forum SDS je v svoji izjavi ob slovenskem kulturnem prazniku posebej opozoril na afero Strelnikoff konec devetdesetih let, ko se je pojavila zgoščenka istoimenske skupine, na njej pa naslovnica z brezjansko Marijo in podgano. Mnogi so to že takrat upravičevali kot “umetniški dosežek”, kar je povsem sprevrženo. A bolj kot to bode v oči dejstvo, da vsi ti samooklicani umetniki pričakujejo, da jih bo preživljala država – z denarjem davkoplačevalcev seveda. In ker tega denarja nikoli ni dovolj, ves čas jadikujejo o mačehovskem odnosu države do kulture, niso pa pripravljeni dati svojih izdelkov na prosti trg. In vse to le zato, ker je neki državni gremi odločil, da je njihovo ustvarjanje posebnega državnega pomena in da so zato upravičeni do rente. Svetlana Makarovič, ki ne glede na svojo skrajno levičarsko agendo vseeno sodi v sektor klasične kulture, se je leta 2000 nominalno odpovedala Prešernovi nagradi, seveda pa ne finančni koristi, ki jo je nagrada prinesla.

Prenasičenost slovenskega prostora
Kaj nam ta dejstva povedo o t. i. generaciji Z, predvsem tistem njenem delu, ki se je rodil po letu 2000? Morda to, da ta mlada generacija, ki komaj zdaj dobiva volilno pravico, odrašča v razmerah, ko je družbeni “mainstream” povsem v slogu novodobne “kulturnišk” levice: vsepovsod preporod gverile, majic z likom Cheja Guevare, čaščenje Tita in jugoslovanskega socializma, pri tem pa ne upošteva realnih gospodarskih in socialnih razmer v osemdesetih letih. Kakšna vrednotna stališča bo zavzela nova generacija volivcev? Če boste v iskalniku iskali članke o generaciji Z prav na področju vrednot, jih v slovenščini ne boste našli – v glavnem vas bodo avtorji in strokovnjaki vseh vrst prepričevali, da je to generacija, ki je rastla skupaj z moderno tehnologijo. V okviru spletne strani Citymagazine smo našli le kratek pasus: “So aktivni državljani, aktivisti s pristnim namenom reševanja sveta pred pogubo. Vidijo širšo sliko in imajo čut za okolje, predvsem pa vest.” No, zraven pa seveda dodajo: “Zanje so besede, kot sta gej in transspolna oseba, nekaj vsakdanjega, ne pa tabu in urbani mit.” To je seveda spet konstrukt, ki ne pove nič o resničnosti generacije Z. Slovenski družbeni prostor je namreč že zdaj prenasičen z vsebinami LGBT, kar lahko pomeni, da bo generacija Z stopila v vse bolj aktiven odpor proti tovrstnemu mainstreamu (gre za angleški izraz, ki pomeni “glavni tok”, nekaj torej, kar prevladuje, kar je trendovsko). Sodobno evropsko (in tudi slovensko) levičarstvo namreč temelji na predpostavki, da še vedno deluje na uporniški poziciji, da se je treba še vedno boriti proti zloglasni stvarnosti, ki jo označujejo naslednji izrazi: srednji vek, fašizem, konservativizem, nacionalizem, nazadnjaštvo, kapitalizem, neoliberalizem itd. Sodobno levičarstvo si torej izmišljuje vedno nove in nove konstrukte in imaginarne nevarnosti, da bi seveda upravičilo svoj obstoj, sebe pa ima za nekakšno uporniško in disidentsko (o)pozicijo. To pa nikakor ne ustreza resničnosti, saj imajo denimo promotorji ideologije LGBT v naši državi v rokah ključne funkcije v medijih in propagandi pa tudi v politiki. Predvsem pa je zanje značilno, da se “šlepajo” na davkoplačevalski denar in da arbitrarno določajo, da je vsako nasprotovanje njihovi kampanji “sovražni govor”, kaznivo dejanje torej.

Upor politični korektnosti
Zakaj se torej levica oklepa svoje kvaziuporniške identitete in je njena vsebina samo “mainstream”? Predvsem zato, ker se kot hudič križa boji obrata generacije Z h konservativizmu, kar je pravzaprav rezultat upora “uporništvu”, upora agresivni levičarski retoriki, ki se je nedavno razgalila v slovenski mladostniški reviji PIL, kjer je odkrito propagirala homoseksualnost. Gre za revijo, ki ima še vedno privilegiran položaj kot “uradno branje” za starejše generacije učencev osnovnih šol. Nedavno so se na avtobusnih in železniških postajah večjih slovenskih krajev v zgodnjih jutranjih urah pojavili letaki tako Levice kot sindikata SILA, ki v svojih sporočilih pozivajo k razrednemu boju.

To verjetno pomeni, da je prostor kulturne hegemonije že tako zasičen z levičarsko propagando, da se protagonisti levičarstva že spogledujejo z nasilnimi akcijami, kjer bodo vlogo “kanonfutra” opravljali tisti, ki se sedaj šolajo, saj je bil propagandni material glede na to, da je bil na razpolago na točkah, kjer se zadržuje veliko mladih, namenjen prav njim. Strah pred tem, da bi se nove mlade generacije, ki stopajo na sceno, zaradi prenasičenosti obrnile h konservativizmu in se uprle levičarstvu, sili levico v še bolj agresivno kampanjo, kar pa pomeni, da bodo posledice za levico še toliko hujše.

Številne izkušnje iz ZDA namreč kažejo, da so k političnemu vzponu Donalda Trumpa in njegovi izvolitvi za ameriškega predsednika pripomogli prav najmlajši med sedanjimi volivci v ZDA, ki so odraščali ob stalnih grožnjah terorizma, streljanja po šolah itd. V Sloveniji mlade generacije odraščajo v pogubnem okolju t. i. poznega socializma – izseljevanje mlade slovenske inteligence v tujino zaradi uravnilovke, birokracije, zgrešene plačne politike, ki nagrajuje (pod)povprečneže in kaznuje nadpovprečne, močno obdavčevanje tistih, ki največ proizvajajo, hkrati pa se davkoplačevalska sredstva odlivajo predvsem v žepe “posvečenih” in ne za potrebe, ki so splošnega pomena (ceste, železnice, zdravstvo itd.).

No, nekaj je res – levici dejansko zelo ustreza, da se slovenska inteligenca seli v tujino, saj večinoma ne gre za njeno volilno telo, zato pa toliko bolj vsiljuje priseljevanje muslimanskih migrantov za vsako ceno, češ da potrebujemo delovno silo. Režimski mediji so denimo v zadnjem času zamolčali, da je slovenska islamska skupnost kupila nekdanji Merkurjev trgovski objekt v Mariboru, kar pomeni, da se tam obeta nova džamija.

In če pogledamo dogajanje v zvezi z javnim sektorjem v zadnjem času: ali se tehnološko razgledana generacija Z ob vseh stavkovnih aktivnostih privilegiranega Branimirja Štruklja ne bo začela spraševati, zakaj privilegirani sindikalisti lahko stavkajo, podjetniki pa ne? Zato lahko raziskavam iz ZDA, ki kažejo na obrat generacije Z h konservativnim vrednotam, samo pritrdimo. In dodamo: globalna levica se generacije Z boji kot hudič križa, saj bo prav ta generacija, ki ji za politično korektnost po domače rečeno “dol visi”, zapečatila njeno usodo.

Kaj o generaciji Z pravijo Američani?
Če v slovenskih medijih večinoma lahko beremo že prežvečene floskule o tem, kako bo za generacijo Z nekaj normalnega, da se bodo istospolni pari poljubljali na javnih mestih, pa raziskovalci v ZDA ponujajo drugačne izsledke raziskav. Denimo profesor Jeff Brauer na Keystone Collegeu meni, da bo prihodnja generacija študentov precej drugačna od tiste, ki študira sedaj. Bo sicer dokaj liberalno usmerjena (vendar ne v smislu ameriške liberalnosti, ki je praktično sinonim za levičarstvo), vendar pa bo veliko bolj cenila gospodarsko-finančno stabilnost in varnost kot dosedanje generacije. Generacija Z bo na splošno veliko bolj konservativna kot “milenijci”, generacija pred njimi.

Tudi druge raziskave kažejo, da so pripadniki generacije Z večinsko bliže republikancem kot demokratom in se prištevajo bolj med libertarce. Za demokratsko opcijo je bilo na zadnjih volitvah jeseni 2016 to uničujoče, saj so učinek generacije Z povsem prezrli. Poleg tega je generacija Z močno nagnjena k varčevanju in manj k zadolževanju, kar je sicer domena levičarskih vlad, ki na račun zadolževanja delijo različne “socialne rente”. Izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA pa je dejansko velik udarec za t. i. progresivno levičarstvo, še bolj pa za gibanje Antifa, ki je povsem izgubilo tla pod nogami. Vsekakor pa navezanost generacije Z na internet pomeni večjo svobodo pri izobraževanju in iskanju virov informacij, kar pomeni večjo neodvisnost od velikih medijskih korporacij.

Bernard Brščič: “Ko govorimo o generaciji Z, je treba izpostaviti, da gre za sociološki koncept, ki opisuje značilnosti postmilenijske generacije v ZDA, rojene po letu 2000. Menim, da je pri prenosu tega koncepta v Evropo treba biti zelo previden. Tisto, kar se mi pri generaciji Z zdi fascinantno, je njen konservativni obrat tako v političnem kot socialnem smislu. Večdesetletni multikulti in indoktrinacija LGBT, ki jo izvajajo globalistične elite z voljnim sodelovanjem mainstream medijev, je imela ravno pri generaciji Z najmanjši oziroma celo nasproten učinek. Generacija Z ne verjame več v zgodbe o spolu in rasi kot socialnih konstruktih, ampak jih realno vrednoti kot to, kar so, biološka dejstva. Zelo je dojemljiva za pripoved, ki jo v zadnjih desetih letih vzpostavlja t. i. alt-right oziroma alternativna desnica. Generacija Z je tudi sita politične korektnosti. Želi, da so stvari poimenovane take, kot so. Upoštevaje povedano ne preseneča, da je generacija Z dojemljiva za Trumpovo etnocentrično in populistično politiko. Sam bi si želel, da bi ameriški pojav konservativizma generacije Z opazil tudi pri nas. Žal pri nas ta generacija še vedno razsaja z marxi, cheji guevarami in titi na prsih.”

Jože Biščak, Gašper Blažič

(članek je bil prvotno objavljen v Demokraciji)

Sorodno

Zadnji prispevki

Voznik začetnik po dolenjski avtocesti z 254 km/h

Policisti Specializirane enote za nadzor prometa Generalne policijske uprave...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...