Kako izgleda, ko novinar vpraša na videz preprosto vprašanje kandidatko na volitvah, ki je seveda aktivna političarka in ob tem tudi šolana igralka, ta pa si ne upa povedati naravnost, kar misli? Na to v spodnjem zapisu odgovarja strokovnjak za govorico telesa Edvard Kadič:
Ob spremljanju posnetka sem prvi trenutek ostal brez sape, nato pa sem se začel glasno smejati. Resno? Je to resen odgovor resne kandidatke? Seveda gre za moje osebno mnenje, vseeno pa sem trdno prepričan, da že v slovenski politiki manjka politikov z jasnimi in trdnimi stališči, kaj šele na nivoju Evropske unije.
Najprej, njena mimika obraza (govorica telesa) kaže na preračunljivost. Torej, na preigravanje odgovorov in tehtanje najboljše možnosti, ki bi jo najmanj obremenila. Beganje s pogledom iz ene strani v drugo, nihanje z glavo, stiskanje ustnic in v zaključku podpora besedam z odprtimi dlanmi v srčni ravnini, ki pravijo: “verjemite mi, res mislim iskreno”, in odgovor, ki ne pove ne DA ne NE, temveč preloži odgovornost na nekoga tretjega.
S stališča javnega nastopanja politika (pred kamero) se lahko strinjam, da je to t. i. “tricky” vprašanje, ki te obremeni, če odgovoriš za ali proti. Res pa ne vem, zakaj bi morali volivci voliti nekoga brez hrbtenice. Če je to res njena naravnanost, naj bo. Ima svojo bazo volivcev, ki so jo izvolili v državni zbor, ima vso pravico do takšne naravnanosti (osebno in kot poslanka).
Tudi seveda razumem, da gre zgolj za majhen odlomek celotnega intervjuja. Zato bom ta, po mojem mnenju res neposrečen prizor, izkoristil za nekoliko širše spraševanje, in sicer:
1. Do kdaj bodo volivci še podpirali politike brez hrbtenice?
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako hudiča boš zagovarjal moje, če te bom pač volil? Vprašanje je bilo enostavno: Ali naj Rusija vrne Krim ali ne? Da ali ne? Koliko takšnih preprostih vprašanj smo imeli možnost videti na prav vsakih slovenskih in evropskih volitvah doslej in koliko verbalnih bravur je potem sledilo? Toliko, da se prav vsi nasmihamo ob vsem tem in si mislimo svoje.
2. Zakaj NIMA SVOJEGA stališča?
Večina bo ob tem prizanesljivo dejala, da mora politik pač paziti, da se komu ne zameri in da si ne umaže svoje politične poti. Vse lepo in prav, če gre za odločanje o stari šari v naši kleti, navlaki v službenem predalu ali starem jogurtu v hladilniku. Ampak, halo!!!, gre za vse nas. Kaj potem takšni politiki pomenijo za naš vsakdan, za našo bodočnost?
Predvsem to, da z izvolitvijo politikov brez hrbtenice podpiramo nekoga, ki mu gre predvsem za stolček, plačo in ugodnosti, ki sodijo zraven, ne pa za blagor volivcev, ki stojijo za njihovim mandatom in ki upravičeno pričakujejo, da bo njihovo življenje v prihodnje zaradi izvoljenih predstavnikov oz. zagovarjanja političnih stališč boljše. Žal.
Prvoten zapis Edvarda Kadiča si lahko preberete TUKAJ.
M. S.