Študijski center za narodno spravo oblikuje slovensko zgodovino v času povojnih pobojev po drugi svetovni vojni

Foto: STAfoto

Študijski center za narodno spravo (SCNR) se že od ustanovitve maja 2008 ukvarja z raziskovanjem medvojnih in povojnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Med osrednja raziskovalna vprašanja sodi obravnavanje vprašanj britansko-slovenske polpretekle zgodovine s poudarkom na dogodkih ob koncu druge svetovne vojne in slovenske žrtve, ki jih je britanska vojaška oblast po koncu vojne 1945 iz Avstrije izročila v roke jugoslovanskih komunističnih oblasti, te pa so jih kasneje pomorile. 

Društvo SCNR je bilo vsa leta zelo aktivno in je s svojim delom potegnilo na dan veliko odgovorov ter dejstev, med tem pa jim slovenska vlada ni pomagala, čeprav gre za zelo pomembne zgodovinske dogodke. V sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije so 9. novembra 2009 organizirali mednarodni znanstveni posvet z naslovom Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, z  namenom opozoriti na neraziskane probleme oziroma vsebine iz slovenske polpretekle zgodovine. Govorilo se je o usodi civilistov in domobrancev, ki so bili vrnjeni v Jugoslavijo.

Sodelavke Študijskega centra skupaj z Johnom Corsellisem, ki je soavtor knjige Slovenija 1945, ob posveta v Londonu 2011.

Na pobudo Keitha Milesa, predsednika Britansko-slovenskega društva prijateljstva, je bila 29. oktobra 2010 spravna slovesnost z mašo v spomin na slovenske žrtve, ki jih je pobila Titova vojska. Ob tej priložnosti je bila s strani SCNR podana pobuda za ustanovitev britansko-slovenske komisije, ki so jo podpisali številni udeleženci spominske slovesnosti.

V Študijskem centru za narodno spravo je bila ustanovljena tudi strokovna skupina za obravnavanje vprašanj britansko-slovenske polpretekle zgodovine. Na razpis EU z naslovom Evropa za državljane so v letu 2012 prijavili projekt Imaginary Freedom – Human Rights Violations: Understanding Our Past for a Better Future. V okviru projekta so nameravali raziskati dogajanje med in po koncu druge svetovne vojne. Na podlagi številnih dokumentov tajne policije, ki so na voljo v Arhivu RS, je bil cilj projekta preučiti kršitve človekovih pravic v času revolucije in komunističnega prevzema oblasti. Prijava na razpis žal ni bila uspešna, to pa kaže, da gre za širši problem

Ob obletnicah odkritja morišča Huda jama je SCNR redno pripravljal okrogle mize ali znanstvena srečanja, kjer so izpostavljali predvsem vprašanja medvojnega in povojnega nasilja.

Dr. Andreja Valič Zver, dr. Tamara Griesser Pečar in Keith Miles ob vložitvi pobude britanski vladi, London 2011.

Pod pobudo za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije je bilo pred petimi leti zbranih več kot 1.600 podpisov z vsega sveta. Britanski vladi je bila ta peticija izročena, vendar kolikor je znano, do zdaj niti britanska niti slovenska vlada nista pokazali zanimanja za ustanovitev zgodovinske komisije, kar je povsem običajna in uveljavljena metoda dela v mednarodnih odnosih.

Eden izmed pomembnejših dogodkov Študijskega centra za narodno spravo pa je predstavitev znanstvene monografije dr. Floriana Thomasa Rulitza z naslovom Vetrinjska in Bleiburška tragedija: Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem, ki sodi prav gotovo k temeljnim raziskavam dogajanja na Koroškem ob oziroma takoj po koncu 2. svetovne vojne. Na predstavitvi so poleg avtorja govorili še drugi zgodovinarji.

V zbornikih prispevkov, ki jih izdaja Študijski center za narodno spravo, od leta 2009 do zdaj (21 publikacij, znanstvenih monografij, zbornikov), avtorji mnogokrat odpirajo vprašanja o vrnitvah domobrancev, povojnih pobojih in problematiki prikritih grobišč. Tako se je npr. v monografiji znanstvenih prispevkov Leto 1945 – 70 let in potem v prispevku z naslovom Jaltska konferenca in izročitev beguncev Jugoslaviji maja 1945 dr. Tamara Griesser Pečar spraševala o povezanosti med umikom jugoslovanskih čet iz Koroške in izročitvijo beguncev.

Obstajajo sicer že različne dobre študije o vprašanju vračanja Jugoslovanov, tudi o življenju in dogajanjih v taboriščih, predvsem pa  študije o prikritih grobiščih na slovenskih tleh, o žrtvah vojne in revolucije ter o angleški odgovornosti za repatriacijo brez mednarodno-pravne podlage, veliko vprašanj pa je še vedno odprtih. Dragocen vir so tudi številna pričevanja očividcev in preživelih žrtev.

N. Š.