To sredo bo v Državnem zboru cel dan potekala razprava o interpelaciji Vlade Republike Slovenije, ki jo je v Državni zbor vložila Slovenska demokratska stranka. V SDS so interpelacijo vložili zaradi kršenja ustave in zakonov Republike Slovenije, neuresničevanja zavez iz koalicijskega sporazuma vladnih strank SMC, DeSUS in SD, slabega upravljanja z državo in državnim premoženjem ter vse večjega razvojnega zaostanka za primerljivimi državami v EU.
SDS vladi očita predvsem, da v dveh letih mandata ni izpolnila s koalicijsko pogodbo zastavljenih ciljev, zato se bo glavno vprašanje interpelacije glasilo: “V kolikšni meri je Vlada RS v prvi polovici mandata 2014–2018 uresničevala ustavno prisego in lastno koalicijsko pogodbo ter na katerih področjih so odstopanja od zastavljenih ciljev največja?”
Gospodarstvo – nobenih reformnih ukrepov, upad investicij in katastrofalno črpanje evropskih sredstev
V mandatu sedanje vlade ni zaznati reformnih ukrepov, na potrebnost katerih opozarjajo gospodarska združenja (zniževanje obremenitve dela, manj birokracije …). Zlasti so upadle investicije, še posebej nujne naložbe države v infrastrukturo (2TDK, obnova cestnega omrežja, energetika …).
Vlada je obljubila poenostavitev postopkov VEM. To se v dveh letih ni zgodilo. Obljubila je izboljšanje učinkovitosti in transparentnosti upravljanja z državnim premoženjem. Dejansko upravljanje kapitalskih naložb vlade dr. Mira Cerarja je popolno nasprotje zavez iz koalicijskega sporazuma. Vpletanje ministrov v kadrovanje (Gašperšič — uprava DARS-a — Luka Koper) in upravljanje naložb, zloraba vladnih služb za politične namene (Veber — SOVA — Telekom) so v tem mandatu dosegli višek. Rezultat tega sta obglavljen SDH in plenilska politika v podjetjih v državni lasti.
Finance – zadolževanje, kadrovanje, višji davki in norčevanje iz občin
Konsolidiran bruto dolg države je konec leta 2015 znašal 32,07 milijarde evrov oziroma 83,2 % BDP. Glede na leto 2014 je bil višji za 1,88 milijarde evrov oziroma za 2,2 odstotne točke BDP-ja. Tako visoko povečevanje javnega dolga je predvsem posledica nadaljnjega zadolževanja države, kot tudi neustrezne trošarinske politike, neučinkovitega črpanja evropskih sredstev, pomanjkanja državnih investicij, skromnega povečanja državnih prihodkov z naslova uvedbe davčnih blagajn in pasivnosti pri upravljanju z državnim dolgom, kjer se v zadostni meri ne izkoristi zgodovinsko nizkih obrestnih mer na svetovnih finančnih trgih.
Poglejmo še neaktivnost vlade (prek nadzornega sveta SDH, ki ga predlaga vlada) pri prodaji državnih družb Adrie Airways in Palome s strani SDH podjetjema – poštnima nabiralnikoma s sedežem v davčni oazi. Sporna je kadrovska politika pri upravljanju državnega premoženja, kot je bilo imenovanje nadzornikov NLB. Večina predlaganih nadzornikov pred imenovanjem ni opravila ocene ustreznosti za nadzornike s strani Banke Slovenije. Poleg tega je SDH predlagal nekatere kadre, ki so odgovorni ne le za zadnjo bančno luknjo, pač pa celo za bančno luknjo, ki jo je Slovenija na račun davkoplačevalcev sanirala v začetku 90. let. Sporno je kadrovanje predvsem z in ob odstavitvi “tujcev” iz uprave DUTB. Sporno je imenovanje nekdanjega predsednika uprave SDH, saj je kot član uprave NLB, d. d., od leta 2009 do leta 2012 imel vodstven položaj, ko je nastajala “bančna luknja” v tej banki.
Pravosodje – sodni zaostanki, kršitve človekovih pravic in neuresničene zaveze
Pravosodje je v razvitih in demokratičnih državah eden temeljnih stebrov delovanja države nasploh. Naše pravosodje je po letu 1991 svoje delo nadaljevalo v demokratični državi, toda v svojem bistvu se ni spremenilo. Kljub jasnemu zakonskemu določilu, da so v trajni mandat lahko izvoljeni le tisti sodniki, ki v nekdanjem režimu pri svojem delu niso kršili človekovih pravic in svoboščin, se je zgodilo to, da pravosodni sistem tega zakonskega določila praktično sploh ni spoštoval.
Vlada ni izvedla sodne reforme, ni dosledno spoštovala načel pravne države, ni realizirala daljše poskusne dobe za sodnike, padla je na izpitu preprečevanja korupcije v pravosodju, ni vzpostavila preglednih kriterijev za imenovanje sodnikov, ni poostrila nadzora nad lobistično zakonodajo, ni ustanovila specializiranega sodišča Republike Slovenije, ni ukinila Oddelka za preskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri specializiranem državnem tožilstvu in ni uredila zamljiškoknjižnih evidenc.
Zdravstvo – v dveh letih ni bila realizirana niti ena zaveza iz koalicijske pogodbe
Ministrstvo za zdravje ni realiziralo še nobene obljube oziroma zaveze za področje zdravstva, ki izhajajo iz koalicijske pogodbe trenutne vlade. Nujno potrebnih sprememb na področju zdravstva ni niti zaznati, realizacija teh sprememb pa je v tem mandatu že nemogoča, tudi če bi jih v kratkem pripravili. Zaradi popolne nesposobnosti ministrice ni prav nobenih možnosti za nujno potrebne spremembe.
Vladi SDS očita tudi popolno neukrepanje na področju koruptivnih dejanj v zdravstvu, neureditev položaja urgentnih centrov in nujne medicinske pomoči, politično kadrovanje na vseh zdravstvenih zavodih, nesprejetje ključne zakonodaje, neupoštevanje stroke in nepripravljenost za dialog.
Delo, družina in socialne zadeve – katastrofalno stanje v CSD-jih
Centri za socialno delo (CSD) vse bolj postajajo ustanove, ki se ukvarjajo z birokratskimi opravili, namesto da bi vso svojo energijo posvetili reševanju stisk ljudi. V času, ko je ministrica kot državna sekretarka že sodelovala pri oblikovanju zakonodaje, je bil sprejet zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je povzročil veliko krivic ljudem in ogromno težav ter dela CSD-jem. Nesporno je, da so CSD-ji popolnoma v rokah politične skupine, ki ji pripada dr. Anja Kopač Mrak. Reorganizacija mreže CSD-jev se pripravlja že več let, najmanj pa od leta 2012 dalje. Vrtenje v krogu idej, ki so motivirane s političnimi interesi in na katerih služijo razni eksperti, po štirih letih ni dalo vidnega napredka.
Vladi pa se na področjih dela, družine in sociale očita tudi nedopustno ideološko vsiljevanje zakonov, ki jih ljudje ne podpirajo. To dokazuje propadli poizkus uveljavitve družinskega zakonika in je najboljši pokazatelj, da je treba za uspešen zakon pridobiti čim širšo podporo ljudi. Trmasto vztrajanje na svojem in vsiljevanje rešitev, ki so za del populacije nesprejemljive, se ponavadi ne končata dobro. Ob odpiranju ideoloških vprašanj in presojanju, čigave vrednote so bolj prave, je zanimivo opazovati, kako tisti, ki največ govorijo o strpnosti in spoštovanju drugače mislečih, sami ravnajo ravno nasprotno. Obsojajo in podcenjujoče obravnavajo vse, ki si drznejo imeti drugačna stališča.
A. R.