Milenka Trkovnik Vladimirov z Mosteca pri Brežicah je žrtev nespoštovanja pravne države s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Danes je stara 62 let in ima 41 let ter 3 mesece plačane delovne dobe, po sedmih letih sodnih bitk na sodišču pa še vedno ni dobila polne starostne pokojnine, ki ji po zakonu tudi pripada. Danes je na sodišču vložena tožba proti Zpizu in čaka na svojo naslednjo obravnavo. Naša sogovornica je 17 let delala kot tajnica po različnih kabinetih državnih institucij, zlasti na področju mednarodnih odnosov, pa tudi na Gospodarski zbornici Slovenije in na Zvezi svobodnih sindikatov. Delala je tudi kot vodja pisarne za področje izvajanja gradnje predora Karavanke. Gospa Milenka je prijetna in inteligentna gospa, ki je v toku svojega življenja ugotovila, da je takšno delo ne veseli več, zato je postala podjetnica. Ekipa Drugorazredni jo je obiskala na njenem domu in se na lastne oči prepričala, da je še ena žrtev več, ko govorimo o nespoštovanju pravne države.
Milenka je izdala več knjig, med drugim tudi o tem, kako postati uspešna tajnica, vodila je izobraževanja, prejemala državne nagrade, v tujini pa se je izobraževala tudi na področju duhovne psihologije. Pred leti je ustanovila svoje podjetje, ki je zgledno poslovalo kar 19 let, do zaprtja leta 2010, ko je svoje naredila gospodarska kriza. Zgodba pa se je zanjo začela resno zapletati že leta 2006, ko je ZPIZ nepričakovano napravil revizijo njenega podjetja za pet let nazaj in ugotovil domnevne nepravilnosti glede plačevanja prispevkov. Čeprav je prispevke vsak mesec plačevala, so uradniki ugotovili, da je pet let plačevala prenizko osnovo. Zakaj je torej FURS o tem nikoli ni obvestil in ji poslal kakršnega koli opomina?
“Niti enega samega opomina nisem dobila vsa ta leta. Ko pa sem klicala na FURS in jih pobarala, če sem jim res dolžna, so dejali, da imam vse svoje obveznosti poravnane,” nam je povedala Trkovnik Vladimirova. A ZPIZ je vseeno trdil drugače. Ker naj bi v petih letih v državno blagajno vplačala približno 2300 evrov premalo, so ji pokojnino znižali za 100 evrov na mesec in ji odšteli kar 16 mesecev delovne dobe. Kar naenkrat ni več izpolnjevala pogojev za upokojitev, a da bi si prihranila živce, je bila pripravljena znesek tudi poravnati. A na ZPIZ se o tem niso želeli niti pogovarjati. Na Zavodu so ves čas zatrjevali, da se lahko upokoji le v skladu s pogoji za predčasno upokojitev. Obenem so ji, kot nam je povedala, naložili, naj prispevke plačuje še naprej kot samozavarovana oseba, kar je naša sogovornica tudi storila.
FURS vrnil vplačan denar z obrazložitvijo, da jim ni dolžna ničesar
Dogajale so se zelo bizarne stvari. Milenka je ravnala po navodilih odvetnika in v blagajno vplačala 2300 evrov, a so ji denar na FURS-u po pol leta vrnili. “Poklical me je njihov uradnik in zatrjeval, da tega denarja ne morejo obdržati, saj da imam pri njih poravnane vse obveznosti,” nam je povedala sogovornica. Nato se je pritožila na delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki ji je po pritožbi vrnilo odvzeto delovno dobo. Na glavni obravnavi je bil predsednik senata celo zgrožen, da ZPIZ Milenki ni dovolil vplačati 2300 evrov. Nato je sodišče izdalo sodno odločbo, s katero ji je vrnilo delovno dobo in ugotovilo, da je naša sogovornica s 1. januarjem 2013 upravičena do prejemanja polne pokojnine. Milenka je, jasno, prenehala s plačevanjem prispevkov. Toda ZPIZ pravnomočne odločbe ni želel upoštevati, češ da to ni v njihovi pristojnosti, in ji je kasneje celo poslal davčno izvršbo zaradi neplačevanja prispevkov.
Zanimivo, da je šele čez osem mesecev ZPIZ odgovornost preložil na FURS, vendar se tudi slednji z našo sogovornico ni želel pogovarjati. Uradniki so zatrjevali, da finančni upravi sodne odločbe ni potrebno upoštevati, saj da se jih ne tiče. Ker pa je ZPIZ preložil odgovornost na FURS, je sodišče izvršbo preklicalo in naši sogovornici ni preostalo drugega, kot da se pritoži. Razočarana nad državo, ker mora za svojo pokojnino prositi, čeprav je v državno blagajno vplačala prispevke za dobrih 41 let delovne dobe, je jeseni leta 2015 gladovno stavkala, zavita v spalno vrečo.
Z gladovno stavko nase opozorila kriminalistično policijo
“Bila sem pred državnim zborom v Ljubljani in na brežiških ulicah. Imam 41 let neprekinjene delovne dobe, niti enega dneva bolniške nisem imela. Dve desetletji sem delala v državni upravi, za to svoje delo sem prejela zlato plaketo, polovico delovne dobe pa sem bila zaposlena v svojem podjetju, bila sem predavateljica o medčloveških odnosih, sem avtorica številnih knjig. Podjetje sem leta 2010 zaprla. Imam torej 41 let dela in plačanih prispevkov, niti enega dneva nisem imela blokiranega računa svojega podjetja,” nam je potožila.
Dan pred 60. rojstnim dnevom se je odločila, da ne zmore več. Njeno telo je bilo že preslabotno, da bi živela na ulici, je pa svoj protest nadaljevala preko družbenih omrežij in ljudi opozarjala, kakšna krivica se jim lahko zgodi, če niso dovolj pozorni. S protestom je dosegla vsaj to, da je njeno zadevo začela preiskovati kriminalistična policija. Ugotovila je grobe kršitve, a s tem se ni strinjalo državno tožilstvo, ki je obtožnico proti ZPIZ zavrglo kot neutemeljeno. Zato ne čudi, da se je lahko omenjeni zavod še naprej obnašal despotsko. Še konec leta 2015 so želeli prek davčnih izvršb od nje izterjati več tisoč evrov, preden so jih pod medijskimi pritiski preklicali. Začeli so ji nakazovati tudi pokojnino, toda skoraj 200 evrov na mesec manj, kot bi dejansko morala prejemati.
Sodni epilog še vedno čaka
“V vsem tem času sem izgubila ogromno živcev in denarja zaradi sodnih bitk. Počutim se nemočno, drugorazredno. Sprašujem se, zakaj so to storili meni, če pa sem celo življenje trdo delala in redno plačevala vse svoje prispevke in položnice,” nam je še povedala sogovornica. In medtem ko čaka na odločitev sodišča v svoji zadnji tožbi proti ZPIZ, od katerega želi, da ji prizna polno pokojnino in jo izplača, se je s svojo žalostno zgodbo obrnila tudi na nas. Vmes ji je zbolel mož, otroci so se odselili. Božičnih praznikov se že nekaj časa ne more veseliti. Včasih se sprašuje, od kje ji moč, da se še vedno drži pokonci.
Luka Svetina [povzeto po oddaji Drugorazredni]