Tri slike: Svetlana Makarovič, Aleš Primc in Uroš Urbas

Datum:

Prva slika je slika Svetlane Makarovič
Umetnica in upokojenka z vsemi možnimi državnimi privilegiji. In res slavna slovenska umetnica. Slavna predvsem iz dveh zornih kotov. Najprej kot pisateljica in pesnica. Njene zgodbe smo kot otroci z veseljem poslušali in jih sedaj prebiramo svojim otrokom. Zasluži si vse spoštovanje.

In potem, ko ji pravzaprav ne bi bilo potrebno, je zaslovela na znameniti Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu. Ko ni želela sprejeti nagrade, ker jo je prejel tudi jezuit Marko Rupnik. Za umetnino, ki jo v Vatikanu primerjajo le še z Michelangelovo Sikstinsko kapo. Komentar ni potreben, je pa očitno prav Cankarjev dom postal njen “kraj nesrečnega imena”.

Sovražni govor brez primere
“Bolj kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas,” je med drugim Svetlana Makarovič izjavila znova prav v Cankarjevem domu. In pri tem mislila na Aleša Primca, poslanca Jožeta Horvata in patra Branka Cestnika. Ni se oglasila Nataša Pirc Musar, ki se bojda bori proti sovražnemu govoru, niso se oglasili vsi dušebrižniki, ki jih je pred leti zmotil izraz trenirkarji. Niti direktorica Cankarjevega doma se za tako sovražni izpad v njeni stavbi ni oglasila. Vsi so bili tiho kot miške.

Druga slika je slika Aleša Primca
Postal je sinonim borca za družino in za pravice otrok. Borca, ki od vsega skupaj nima nobene finančne koristi. Še več – za to, kar verjame, da je prav, žrtvuje prav vse … od svojega časa do denarja. Od večine slovenskih intelektualcev, ki se vedno znova pojavljajo na sceni, njegove besede niso odvisne od debeline denarnice. Zmagal je že dva referenduma, pred njim je tokrat že tretja bitka. Pa ne bitka proti gejem, kot bi ga radi umestili nasprotniki, ampak bitka za otroke. In to je tudi bistvena razlika med njim in Svetlano Makarovič. Med idejo, ko se boriš za nekoga, in med idejo, ko se boriš proti nekomu. Primca pač niste in ne boste slišali, da bi bil žaljiv do gejev ali kogarkoli drugega. Je pa seveda vedno jasen in odločen pri svojih načelih.

Prav zato je ljudi njegovega kova v Sloveniji sila malo. Ki bi se borili za idejo, za pravico, kot jo sami čutijo, ne glede na ideološki okvir levih ali desnih. Delno sodi v ta kontekst le še nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic – tudi zanj se zdi, da se v resnici bori le za tisto, v kar je prepričan, da je prav. Z njihovimi mnenji se – tako kot s Primčevimi – lahko strinjamo ali ne. Vsekakor pa si zaslužijo spoštovanje. Ker so to res njihova mnenja.

Tretja slika je slika urednika Uroša Urbasa
Urednika, ki je v svoji kolumni na nenavaden način povezal privilegirano pesnico, avtorico številnih res sovražnih izpadov, in na drugi strani borca za pravice otrok. Urednik, ki je pravzaprav zelo podoben tako Svetlani Makarovič kot Alešu Primcu.

Je razdiralen. Če je Svetlana Makarovič razdiralna s svojimi govori, če je Aleš Primc razdiralen s svojimi nastopi (ni jasno, kaj je Urbas s tem mislil), so od vsega skupaj še najbolj razdiralne njegove kolumne. Eni jih imajo radi, drugi jih sovražijo. Ampak – da smo jasni – to ni nič slabega.

Je na varni strani radarja in salonar. Če ima Svetlana Makarovič privilegirano pokojnino, če ima Aleš Primc službo na kmetijskem ministrstvu, je od vseh najbolj udobno ravno Urbasu z varno in dobro plačano službo v državnem Telekomu.

“Vèndar peti on ne jenja,
grab’te dnarja vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!”

(France Prešeren, Glosa)

In tudi Urbas ima svojo ideologijo, ki jo prek kolumn vsiljuje (Urbas bi rekel posiljuje) drugim. Tako kot Svetlana Makarovič in Aleš Primc. Gre za ideologijo denarja, na kar urednik vedno znova opozarja. In zaradi česar je razumljivo, da mu gre kampanja za vrednote (ene ali druge strani) na živce, ker ga moti pri njegovem premišljevanju, kako bo kupoval darilo sosedu, kako bo pomagal eksistencialno najbolj ubogim v državi.

Ničesar od vsega zgoraj ne vidim kot del problema v demokratični družbi (razen sovražnega govora Svetlane Makarovič). Edini problem, ki lahko postane realen, je želja (lahko zavestna ali podzavestna) po izključevanju iz javnega diskurza vsakega, ki ne misli točno tako, kot mislim jaz.

Uroš Urbanija

 

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...