Tudi 37 let po smrti diktatorja Tita v Sloveniji številne jugonostalgične “žurke” ob dnevu mladosti

Foto: STA

Nekdaj je bil 25. maj najbolj priljubljeni praznik v Jugoslaviji, saj se je takrat slavil službeni rojstni dan diktatorja Josipa Broza Tita (v resnici je rojen 7. maja). Obstaja cela kopica zgodovinskih knjig, v katerih najdemo različne zapise letnic in datumov Titovega rojstva, toda obveljal je današnji dan, na katerega se je dejansko 42 let slavilo njegovo rojstvo in življenje. Od leta 1957, po Stalinovi smrti, da bi se izognil kritikam in primerjavam z umrlim sovjetskim zločincem, je Tito praznik dal preimenovati v Dan mladosti, posebnost tega praznika pa je bila mladinska štafeta, na kateri je vsako leto več milijonov mladih iz vse Jugoslavije poneslo štafetno palico iz Kumrovca po vsej državi v Beograd, kjer se je štafeta uradno zaključila na Stadionu JLA, kjer je palico prevzel Tito. Tudi po Titovi smrti se je štafeta še ohranjala v okviru manifestacije (Po Titu – Tito), s čimer se je ohranjala ideologija “bratstva in enotnosti” v razpadajoči državi, dokler je ni leta 1988 novi srbski voditelj Slobodan Milošević dokončno ukinil.

Če so pomembno vlogo pri rušenju štafete imeli tudi ljubljanski študenti in nasploh Slovenci s t. i. plakatno afero, ko so na sceno že stopali slovenski pomladniki, pa je 37 let po smrti Tita praznik v Sloveniji, in tudi v drugih jugoslovanskih republikah, še vedno živ. Komunisti ga praznujejo brez sramu, opremljeni s totalitarnimi simboli, rdečimi rutkami in čepicami ter jugoslovanskimi pesmimi, na valovih nostalgije pa ne jezdijo sami, saj ga vse pogosteje proslavljajo tudi mladi, pogosto nevedoč, da slavijo in ohranjajo mit enega največjih zločincev 20. stoletja.

Dan mladosti v resnici sovpada z datumom nemškega napada na Drvar, 25. maja leta 1944, ko se je Tito, tako je učil propagandni aparat, rešil med pristankom nemških vojakov – padalcev. Na štafeti mladosti, ki so jo prvič takoj po 2. svetovni vojni na pobudo predsednika  organizirali študenti iz Kumrovca, je vsako leto sodelovalo na milijone pionirjev, dijakov, študentov, pa tudi pripadniki vojske SFRJ. Kot so velevala Titova pravila, so se štafeti vmes pridružili tudi znani športniki in drugi ugledni mladinci, ki so nato štafetno palico prinesli na častno tribuno stadiona JLA, kjer so bili Tito s soprogo Jovanko in njuni najbližji sodelavci. Štafeta je bila vsako leto dizajnirana drugače, nosila je tudi sporočila mladine SFRJ za “ljubljenega predsednika” iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik.

S štafeto ohranjali propagando tudi po smrti Tita, ko je bila država že do vratu v rdečih številkah
Številke o udeležbi na štafetnih romanjih so vrtoglave. Po nekaterih podatkih naj bi med leti 1945 in 1987 okoli sedem milijonov ljudi nosilo več kot 100 tisoč izdelanih štafetnih palic. Z drugimi besedami, Jugoslavija se je tudi po Titovi smrti, ko je državo že načenjala huda gospodarska kriza in z njo politični nemiri, še zadolževala z drago štafeto, da bi ohranjala komunistično ideologijo. Pri rušenju Titovega mita so sicer sodelovali predvsem Slovenci, ki so bili leta 1987 zadolženi za organizacijo štafete, a se je manifestacija končala s t. i. “plakatno afero”, ki jo je povzročila umetniška subverzija slovenskega Novega kolektivizma (del Neue Slowenische Kunst, NSK).

Njihov plakat je bil kopija nacistične slike Tretji rajh Richarda Kleina, le simboli niso bili nacistični, ampak jugoslovanski. Vihar ogorčenja je zajel vso državo, ustvarjalce je zasliševala celo Udba, odgovorni naj bi prejeli celo smrtne grožnje. Najbolj zanimivo pa je, da nihče ne pozna resnice o identiteti fantomskega inženirja geofizike Nikole Grujića, ki je “odkril” šokantno dejstvo, da je plakat Novega kolektivizma, oddelka za propagando pri NSK – plakat so “požegnale” vse politične, celo armadne instance –, nezaslišana predelava nacistične slike Richarda Kleina iz tridesetih let 20. stoletja. Po nekaterih mnenjih naj bi si ga izmislila Udba, kakor je pred časom poročalo Delo.

Slabo leto pozneje, 11. februarja 1988, je sicer ljubljansko javno tožilstvo zavrglo ovadbo zoper avtorje spornega dela in razsodilo, da je šlo pri plakatu le za način umetniškega izražanja. Na takšen način je podprlo težnje slovenske mladine, ki je vse od leta 1984 stopnjevala kritike na račun štafete in predlagala spremembo njene zasnove. Ljubljanski študenti so že sredi osemdesetih let pred Maximarketom porogljivo s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo.

Jugonostalgija zajela Slovenijo
Če je bila Slovenija v času slovenske pomladi in osamosvajanja tista jugoslovanska republika, ki je Titov mit in njegovo štafeto najbolj odklanjala, je danes, paradoksalno, tista država, kjer je jugonostalgija v največjem razmahu. Ko so se ji že zdavnaj odpovedali na Hrvaškem in celo v Srbiji. Tudi letos se bo namreč Dan mladosti množično praznoval povsod po Sloveniji, organizatorji praznovanje pompozno napovedujejo s številnimi koncerti, na katerih se bodo prepevale ex-yu rockovske uspešnice, ne bo šlo brez tistih najbolj znanih propagandnih, kot so “Od Vardara pa do Triglava”, “Na juriš” in “Računajte na nas”.

Dan mladosti bodo praznovali v Velenju, kjer še danes stoji največji kip diktatorja Tita na svetu, pa v Ljubljani, Novem mestu, v Trbovljah, na Jesenicah, celo v Miklavžu na Dravskem polju. V Novem mestu brez sramu do vseh po vojni pobitih Slovencev vabijo na praznovanje Titovega rojstnega dana vse ljudi, ki se želijo zavrteti ob znanih hitih starega ex-yu rocka, ob tem pa pojesti čim več čevapčičev in se napiti z “rakijo”. “Častni gostje bodo Josip, Broz in Tito iz pivovarne Komunajzer,” sporočajo “Lokalpatrioti” iz Novega mesta, katerih dogodek podpira tudi mestna občina. Sponzor dogodka pa je, nepresenetljivo, skupina Panvita, v lasti pomurskega tajkuna Stanka Polaniča in dobrega prijatelja šefa socialnih demokratov, Dejana Židana. Forum21 sicer sponzorira tudi večino preostalih »nostalgičnih« koncertov drugod po Sloveniji.

L. S.