Univerzalni temeljni dohodek je utopija

Milan Kučan (Foto: STA)

Izzivi razvite Evrope, kako ob katastrofalnem demografskem trendu, naraščajočem protekcionizmu in grožnjah globalizacije ostati najbolj socialna družba, zahtevajo ukrepanje na področju nadgradnje socialnih sistemov v vseh državah članicah. V nekaterih, recimo v Sloveniji, nadgradnja ne bo dovolj, ampak bo potreben popolnoma nov model.

Vsa razmišljanja, kako najti ustrezen recept, da bomo to dosegli, so legitimna in zaželena. Najbrž ne bomo našli modela, ki bi bil povšeči prav vsem, prav pa je, da ga za svojega sprejme velika večina. Toda tudi to ni dovolj, kajti poleg tega mora biti ta model tudi ekonomsko vzdržen. Še tako vneti zagovorniki življenja na tuj račun ne morejo zanikati dejstva, da sociala stane. In na dolgi rok si lahko privoščimo le toliko sociale, kot smo jo sposobni plačati.

Med idejami, kako preoblikovati socialni sistem, se vedno znova pojavi tudi ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (v nadaljevanju: UTD). Gotovo obstajajo tudi entuziasti, ki resnično verjamejo, da je to najboljši možen sistem. In to z vsem srcem zagovarjajo. Seveda daleč od ekonomske logike.

Večinoma pa se te razprave pojavljajo takrat, ko je treba prikriti kakšne afere, preusmeriti pozornost in kako drugače zamotiti ljudi, da se ne bi ukvarjali z neprijetnimi temami.

Najpomembnejši argumenti za in proti UTD
V teoriji je bilo že veliko napisanega o argumentih za in proti ideji UTD, v praksi pa je izkušenj malo manj. Razlogi za to najbrž obstajajo, kajne. Edini resnično pozitiven učinek UTD-ja je, da je izvedbeno enostaven. Največji razlog, ki govori proti njegovi uvedbi pa je, da je izjemno drag. Zato si ga države ne morejo privoščiti.

Katere države že imajo UTD?
Nobena v Evropi. Trenutno poteka nekaj pilotnih projektov, kjer države na določeni skupini ljudi preizkušajo, kako se bo ideja obnesla. Finska bo tako dve leti 2.000 brezposelnim nakazovala 560 evrov mesečno, ne glede na to, če bodo v tem času dobili delo. Na Nizozemskem bodo v nekaterih mestih na izbranih skupinah opazovali, kako na njihovo življenje in motivacijo za delo vpliva 970 evrov mesečno. Poskusili so tudi v Italiji, kjer so v Livornu sto najrevnejšim družinam nakazali po nekaj več kot 500 evrov. Letos naj bi s pilotnimi projekti UTD-ja začeli v Ontariu in v Glasgowu. Nikjer še ni rezultatov, zato je navdušenje tistih, ki idejo na vso moč hvalijo, treba vzeti z velikim zadržkom.

Več se lahko naučimo iz izkušnje v Švici, ki velja za eno najbogatejših držav na svetu. Kljub vsej razvitosti in bogastvu so idejo o UTD lani na referendumu z veliko večino zavrnili, ker, kako zanimivo, niso dovolj bogati, da bi si to lahko privoščili. Sodelujem pri večini razprav, ki se na to temo odvijajo v Evropskem parlamentu. Ni jih malo, ampak značilno zanje je, da so njihovi zagovorniki popolnoma odmaknjeni od realnega sveta. V EU se ne moremo dogovoriti niti o enotnem porodniškem dopustu, kaj šele o UTD.

Ena izmed držav na svetu, kjer ideja o UTD vendarle deluje, je Aljaska. Na dlani je tudi odgovor, zakaj. V njihovem skladu, kjer se desetletja nabira denar od koriščenja naftnih zalog, je skoraj 7 milijard dolarjev. Imajo le nekaj več kot 700 tisoč prebivalcev. Lani so tako vsakomur izmed prebivalcev razdelili dividendo sklada v višini 1.884 dolarjev. Tako pa že gre. In tako bi moral delovati slovenski demografski sklad, iz katerega bi črpali sredstva za dostojnejše pokojnine. Vendar se očitno ne bodo, ker se vladajoča koalicija ne more dogovoriti niti o tem, kdo bo sklad vodil, kaj šele o tem, kako se bo napajal. Slovenija pač ni Aljaska.

Kaj bi UTD pomenil za Slovenijo?
Zakaj takšno navdušenje? Kar nekaj komentarjev sem že slišala, ki gredo nekako takole: “Zakaj pa ne, a ne bi bilo fino, če bi od države vsak mesec nekaj dobili, namesto, da nam ves čas samo jemlje.” Zdi se, da si ljudje napačno predstavljajo, da UTD ne pomeni dodatne žepnine, ki bi jo razdelili med ljudi, vse ostalo pa bi ostalo tako kot je. Še naprej bi imeli brezplačna kosila v šoli, socialno pomoč, nadomestilo za brezposelne, otroški dodatek, brezplačne vožnje z avtobusom in vse ostale socialne transferje, s katerimi država blaži revščino. To je seveda pravljica. Dejstvo je, da bi bilo treba ob uvedbi UTD popolnoma zamenjati celoten koncept socialne države. To nam sicer ne bi škodilo, ker je obstoječi zgrešen, ampak UTD ni prava rešitev.

Da se s piškotki o univerzalnem dohodku res poskuša odvrniti pozornost od pomembnih tem, kaže tudi današnje srečanje Kučanovega Foruma 21 kjer, ne boste verjeli, bo tema ravno Univerzalni temeljni dohodek. 

Ena izmed večjih težav Slovenije je, da je pomoč države pri pokrivanju življenjskih stroškov svojih državljanov izredno nepravična. Ne verjamem, da ne razpolaga z natančnimi podatki, koliko socialnih transferjev v obliki neposrednega ali posrednega financiranja namenja kakšnemu posamezniku, verjamem pa, da te podatke ne želi razkriti javnosti, saj bi se nedvomno izkazalo, da je razmerje med plačilom za delo in socialnimi prejemki izjemno nestimulativno. Zato ni prav nič čudno, da nekateri zavestno izberejo “nedelo”, saj izračunajo, da se jim to precej bolj splača, pa še mnogo lažje je, kot delati za minimalno plačo.

UTD za Slovenijo ni primeren
V ozadju UTD je predpostavka, da bodo ljudje kljub temu, da prejemajo določen dohodek, še vedno enako navdušeni nad tem, da bi delali, iskali službo in dajali svoj prispevek družbi. Sodeč po obnašanju povprečnega prejemnika socialnih transferjev v Sloveniji, zgodba pade že na tej točki.

Naslednje veliko vprašanje je, kako bi si lahko privoščili financiranje tega sistema. Za lažjo predstavo vzemimo zelo poenostavljen račun. Če bi 2 milijona državljanov Slovenije prejemalo UTD v višini 350 evrov na mesec, bi to pomenilo strošek v višini 8,4 milijarde evrov na leto. To pa je že skoraj toliko kot znaša slovenski letni proračun. Kaj pa vse ostalo? Še en razlog za to, da UTD ni izvedljiv. Preveč revni smo.

Naslednji, ne tako nepomemben razlog, zakaj je UTD le iluzija, je povezan s tipično slovensko fovšijo. Si predstavljate, da bi 350 evrov pripadalo ne le brezposelnim in tistim z nizko plačo, ampak tudi predsednikom uprav, njihovim otrokom, uspešnim podjetnikom in vsem ostalim, ki ustvarijo in zaslužijo desetkratnik slovenskega povprečja. Celo poslanci in predsednik države bi dobivali UTD. Prepričana sem, da bi se ravno tisti, ki danes najbolj navijajo za UTD, temu najprej postavili po robu. “Njim pa ne,” bi kričali. “Ne zaslužijo, na minimalce z njimi!” Ampak, spoštovani, v tem je bistvo. To je pravi UTD. Vsi dobijo enako. In to samo potrjuje sprevrženost zagovornikov UTD-ja.

UTD je za bogate in zrele
Današnja evropska družba, še toliko bolj pa slovenska, ni ne ekonomsko ne družbeno zrela za to, da bi ideja o UTD zaživela. Zato so vse razprave na to temo samo mešanje megle, s katero se želi prekriti pretekle in prihodnje grehe političnih odločevalcev.

Če temu ni tako, predlagam en manjši preizkus. Uvedbo univerzalnega otroškega dodatka. Pa da vidimo, kako resni ste!

UTD je utopija danes in bo še nekaj časa. Vsaj za Slovenijo. Zato se pogovarjajmo raje o čem bolj resnem in pomembnem. Na primer, kako bomo zagotovili dostojne pokojnine in službe za naše otroke, zatrli gospodarski kriminal, zmanjšali korupcijo in omogočili podjetjem, da pošteno poslujejo v poštenem poslovnem okolju. Vsem drugim pa pokazali vrata ven iz naše države. Ker nismo dovolj bogati, da nam kradejo. In če nam ne bi kradli, potem bi bili dovolj bogati, da bi imeli zgledno socialno državo.

Romana Tomc