Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je v pogovoru za Radio Ognjišče spregovoril o mačehovskem odnosu države do strokovnjakov, ki se vrnejo v Slovenijo iz tujine, o protiustavnosti slovenskega volilnega sistema ter o nedoslednosti slovenskih sodnikov pri razsojanju.
“Politiki, ne govorite, da podpirate strokovnjake. Podpirate jih le, če so slučajno vaši. In politiki, ne govorite, da podpirate vračanje strokovnjakov iz tujine, ker jim vračanje preprečujete. Le če je kdo slučajno vaš, ga sprejmete,” je domnevno podporo strokovnjakom komentirala profesorica za evropsko in civilno pravo dr. Verica Trstenjak po končani kandidaturi za ustavno sodnico.
Njena izjava reže globoko. Je namreč očiten prikaz, kako politika ravna s strokovnjaki, ki so nabirali izkušnje v tujini in so se bili pripravljeni vrniti v domovino, kjer pa so jih zaničevali. Levičarski oblastniki namreč skrbijo samo za ohranjanje svojega mesta pri koritu.
Politična elita se boji strokovnjakov, saj ogrožajo njihov monopol
Dejanski strokovnjaki za njih predstavljajo grožnjo. Na to je tudi nedavno opozoril prvak SDS Janez Janša, ki je zapisal: “Niti enega od stotin mladih strokovnjakov, namensko delegiranih po EU za nabiranje dobrih praks, danes ne srečam v Sloveniji, ampak so si morali poiskati službe v Bruslju, Madridu, Haagu, Dunaju, Londonu … Doma so bili obravnavani kot grožnja sistemu.”
Podobno kot Trstenjakova in številni drugi je doživljal ob vrnitvi v Slovenijo tudi Jaklič. “Ta dvoličnost, o kateri govori prof. Trstenjakova, je bila namreč eden od razlogov, zaradi katerih sem, nekoliko iz trme, pred dvema letoma tudi sam najavil svojo kandidaturo za ustavnega sodnika in ob tem zapisal, da moramo biti pripravljeni slovenski politiki nastaviti ogledalo, ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.”
Ob tem je Jaklič dodal, da v Sloveniji velikokrat slišimo o begu možganov in kako ga je potrebno preprečiti, kako zagotoviti, da se bodo strokovnjaki vračali nazaj v Slovenijo. A resnica je, da se v Sloveniji strokovnjakov, “ki so se v tujini najbolj uveljavili, v resnici otepajo z vsemi štirimi – z medijskimi manipulacijami, lažmi in blatenjem ter različnimi tehnikami izločitve v sami končnici ob predlogu oziroma glasovanju”. Vrhunskega strokovnjaka so pripravljeni podpreti zgolj in samo, če je njihov in s tem ne ogroža ustvarjenega monopola.
Protiustavnost slovenskega volilnega sistema
Jaklič se je zatem posvetil tudi stanju slovenskega sodstva in podrobneje predstavil problem protiustavnosti slovenskega volilnega sistema in brezbrižnega odnosa slovenskih sodnikov do tega. V svojem ločenem mnenju je povedal, da gre za kršitev enakosti volilne pravice, kršitev ustavne zapovedi o odločilnem vplivu volivcev in vprašanje protiustavnega ustavnega amandmaja.
Slovenija v primerjavi z državami EU in ZDA po velikosti volilnih okrajev odstopa do 373 odstotkov. To nasprotuje kodificiranim skupnim minimalnim standardom evropskih držav, ki glede velikosti okrajev dovoljujejo odstopanja do največ deset odstotkov. Zaradi tega ima glas v manjšem okraju večjo težko kot oddan glas v večjem okraju, do česar ne bi smelo prihajati.
Slovenskim sodnikom ni mar za doslednost
Na vprašanje, ali bi od drugih sodnikov, ki so presojali v primeru, pričakoval bolj ostro mnenje, je Jaklič odvrnil: “Ne bi rekel nujno ostro, gotovo pa bolj dosledno. To sem kritiziral. V svojem ločenem mnenju sem med drugim zapisal, da mislim, da gre s takšno nedoslednostjo za blaženje šokantnosti kršitve, ki sta jo hočeš nočeš skupaj zagrešili politika in stroka.”
US je odločilo o (proti)ustavnosti volilnega sistema. Odločitve ni mogoče korektno razumeti brez seznanitve z mojim delno pritrdilnim in delno odklonilnim ločenim mnenjem. Gre pa za šokantne, prelomne ugotovitve: https://t.co/X2UlOhCmQz
— Klemen Jaklič (@kjaklic) December 13, 2018
Ob tem je povedal, da je tudi večina sodnikov ugotovila neskladnost. Jakliča je zmotilo, da se je njim razmerje 1:3,73 v volilnih okrajih zdelo prehudo, pri čemer se je pojavila implikacija, da so bila odstopanja na prejšnjih volitvah, ki so bila krepko preko 200 odstotkov, nekako bolj sprejemljiva, čeprav so še vedno v nasprotju s kodificiranimi evropskimi minimalnimi standardi, za katerimi stoji Evropsko sodišče za človekove pravice.
Ivan Šokić