Ustavno sodišče je v četrtek odločilo, da pritožbi na razsodbo vrhovnega sodišča o zavrnitvi kandidatur v novomeški in kranjski volilni enoti koalicije Kangler in Primc ne sprejme v obravnavo. Takšno odločitev so ustavni sodniki sprejeli s sedmimi glasovi za in dvema proti. Proti sta glasovala Marko Šorli in Klemen Jaklič, ki je tudi napisal odklonilno ločeno mnenje, v katerem je opozoril, da gre po njegovem mnenju za protiustavno in nesprejemljivo odločitev. “Ustavno sodišče, ki bi ravnalo pošteno, bi prvotno napako priznalo, zakonsko določbo ali njeno uporabo v konkretnem primeru spoznalo za protiustavno ter v času njene neveljavnosti določilo način izvršitve svoje odločbe, ki bi predvidel kratek, z načelom sorazmernosti skladen rok za morebitne popravke nepravilnosti v vseh primerih list,” je zapisal Jaklič.
Sodnika, ki se ne strinjata z odločitvijo ustavnega sodišča, sta se navezala na pismo specialista volilnega prava dr. Jurija Toplaka, ki je ustavno sodišče pozval, da razveljavi sodbe vrhovnega sodišča, ker gre pri domnevnih nepravilnostih v zvezi s spolnimi kvotami v resnici za ekstremno sankcijo, ki predstavlja hud poseg v volilno pravico, celo njen odvzem.
Ustavno sodišče bi po zakonu moralo omogočiti popravek kandidatnih list
Po njegovem mnenju je ustavno sodišče storilo napako že pri “odločanju v zadevi koalicije Združena levica in SLOGA, saj ni opazilo resne ovire, ki jo zoper določbo oziroma interpretacijo določbe zakona o volitvah v državni zbor, ki pred zavrnitvijo liste ne predvideva možnosti popravka, ko je ta povsem mogoč, postavlja ustava”. Jaklič se je zavzemal za to, da bi zaradi čim bolj temeljite proučitve argumentov, o katerih zaradi rokov ni veliko časa, razpravljal plenum ustavnega sodišča in ne le senat treh ustavnih sodnikov. To pa se ni zgodilo in je senat treh s hitrim ne-sprejemom ustavne pritožbe povsem prezrl omenjeno ustavno oviro. Če bi jo uvidel, bi v skladu z zakonom o ustavnem sodišču moral predlagati presojo zakonske določbe in njene uporabe, ki bi lahko bili protiustavni. Namesto tega ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, in to povsem brez obrazložitve glede tega.
Če pa bi bili zakonska določba in njena uporaba v zadevi Združena desnica spoznani za protiustavni, kot bi morali biti, je senat treh v zadevi ZL-SLOGA, ko tega vidika ni uvidel, sam povzročil neenakost glede volilne pravice pritožnikov iz obeh primerov. “Ker pa je trojici tako napako iz zadeve ZL-SLOGA, kot kaže, pretežko priznati in za nazaj popraviti, se zadregi, ki bi sedaj nastala ob nasprotni odločitvi v zadevi Združena desnica, večina želi izogniti tako, da ravna, kot da posegov v volilno pravico (in to celo odvzema pravice!) ne bi bilo treba presojati v luči načela sorazmernosti! Toda ustavno sodišče s takšno novo hudo napako, pri čemer svojega molka glede sorazmernosti ne obrazloži, ker se ga obrazložiti ne da, krši svojo lastno temeljno ustaljeno prakso, ki velja vse od začetka slovenskega ustavnega sodišča.”
Jaklič se tudi ne strinja, da se ob kršitvi pravila o spolnih kvotah izključi kar cela lista kandidatov v takšni volilni enoti. “Določba in njena uporaba v praksi padeta že na tej stopnji testa. Kot pritožniki in pobudniki jasno izkažejo: izključitev celotne liste, na kateri so ženske kandidatke, ki zaradi izključitve sploh ne bodo mogle biti izvoljene, ter s tem posledično tudi bistveno zmanjšana možnost preostalih ženskih kandidatk iz te stranke za izvolitev v drugih volilnih enotah, v pomembnem delu deluje celo v nasprotju s ciljem ženskam olajšati pot v državni zbor.” Takšna sankcija v znatni meri in očitno “ustreli mimo” zasledovanega legitimnega cilja in ga celo podira. Obenem pa obstaja vrsta modalitet sankcije, ki bi takšen legitimen cilj bistveno bolj natančno zadele in učinkovito prispevale k njegovemu doseganju.