Ustavni sodnik Mitja Deisinger v ločenem pritrdilnem mnenju leta 2010 trdil: “Piranskega zaliva ni mogoče razmejiti!”

Stalno arbitražno sodišče je pretekli teden razglasilo težko pričakovano sodbo o slovensko-hrvaškem mejnem sporu, ki je v resnici nagradil naše južne sosede, čeprav so Hrvati že leta 2015 samovoljno odstopili od sporazuma. Slovenija po novem ni več pomorska država, saj po sodbi arbitražnega sodišča nima več teritorialnega stika z odprtim morjem, temveč le t. i. služnostni koridor do mednarodnih voda čez hrvaške teritorialne vode. Zanimivo je, da je Ustavno sodišče RS marca leta 2010 presodilo, da arbitraža Sloveniji lahko zagotovi takšen teritorialni stik z odprtim morjem, čeprav je ustavni sodnik Mitja Deisinger v ločenem mnenju nato zapisal, da Piranskega zaliva sploh ni mogoče razmejiti.

Naj spomnimo. Leta 2010 je ustavno sodišče odločilo, da točka (a) prvega odstavka 3. člena, točka (a) 4. člena ter drugi in tretji odstavek 7. člena Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške niso v neskladju s 4. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Mnenje je bilo sprejeto soglasno, razen v V. in VI. točke izreka, ki ju je sodišče sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Edini proti je bil sodnik Mozetič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Pri presoji se ustavno sodišče sicer ni spuščalo v oceno primernosti arbitražnega sporazuma niti ni o njem podalo kakršnekoli vrednostne sodbe.

Tako na kopnem kot na morju je treba ustavnopravno mejo konkretizirati na ravni mednarodnega prava. Zato ustavnopravno varstvo državne meje med Slovenijo in Hrvaško še ne pomeni, da je na ustavni ravni določen tudi njen potek v naravi. Meja je sicer na kopnem ustavnopravno varovana tam, kjer je potekala meja med republikama v okviru nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, meja na morju pa po črti, do katere je Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja. Glede morske meje je namreč treba upoštevati, da je Republika Slovenija obalna država in da je bila že v okviru nekdanje Jugoslavije obalna republika, ki je na določenem delu Jadranskega morja izvajala dejansko oblast in je imela tudi teritorialni dostop do odprtega morja.

Uradni Zagreb potrdil, da je imela Slovenija vedno teritorialni stik z mednarodnim morjem
V pritrdilnem ločenem mnenju ustavnega sodnika dr. Mitje Deisingerja leta 2010 je slednji spomnil na mnenje ustavnega sodišča, da bi razsodba arbitražnega sodišča pomenila mednarodnopravno razdelitev nekdanjega pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem Jadranu. Zato je bila obveznost Republike Slovenije, da glede meje na morju postavi ustrezen predlog za pošteno in pravično razdelitev tega dela Jadranskega morja, kot tudi predlog za stik teritorialnega morja RS z mednarodnim morjem. V eni izmed svojih uradnih not je to potrdil tudi uradni Zagreb.

Dostop Slovenije do mednarodnih voda izhaja iz dejstva, da je Slovenija edina mednarodno-pravna naslednica Osimskih sporazumov, prav tako je Slovenija tudi naslednica Sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968. Italija je s tem Sloveniji priznala epikontinentalni pas, ki se začne južno od točke T5. “Z epikontinentalnim pasom ima Slovenija logično tudi teritorialni izhod na odprto morje,” je takrat zapisal Deisinger.

Ustavni sodnik pa je tudi opozoril, da razmejitev v Piranskem zalivu po mednarodnem pravu ni mogoča, saj Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (Uradni list SFRJ, MP. št. 1/1986) v 6. točki 10. člena delitev izključuje pri zgodovinskih zalivih (ang. “historic” bays), Piranski zaliv pa ima vse značilnosti takšnega zaliva.

Foto: Arhiv Nova24TV.

Občina Piran obsegala tudi katastrski občini Kaštel in Savudrija
Kot je še zapisano v ločenem mnenju sodnika Deisingerja, objavljenem na uradni spletni strani Ustavnega sodišča RS, se bo arbitražno sodišče ob določitvi poteka meje na morju moralo opredeliti tudi do obalnega območja. “Prav na območju bivše cone B STO je namreč meja najbolj nedoločena, zato bo moralo arbitražno sodišče določiti potek meje originarno. Načelo uti possidetis iuris bo v tem primeru podrejeno pravilom in načelom mednarodnega prava (točka a 4. člena Sporazuma), torej konkretno Osimskemu sporazumu ter londonskemu memorandumu s specialnim statutom kot sestavnim delom memoranduma!”

Ustavni sodnik je še opozarjal, da je občina Piran od XIII. stoletja obsegala tudi katastrski občini Kaštel in Savudrijo, ki sta bili leta 1947 z  odlokom Vojaške uprave jugoslovanske armije oddvojeni. Po razpustitvi STO bi morala biti vzpostavljena civilna politična upravna enota  Piran v omenjenem zgodovinskem okviru, s 7. členom navedenega specialnega statuta pa je bila prepovedana delitev civilnih administrativnih  enot.

Foto: YouTube. Mitja Deisinger na sliki levo.

“Pri  razlagi  Osimskega sporazuma in z njim povezanih aktov arbitražno sodišče ne bo moglo prezreti temeljev teh mednarodnopravnih dokumentov. Jugoslavija je leta 1954 dobila cono B STO s tem, da je cona A STO s slovenskim etničnim prostorom in preko 140.000 naših rojakov pripadla Italiji. Ob dejstvu, da sta bila na celotnem ozemlju STO uradna jezika le italijanski in slovenski, bi ob upoštevanju teh okoliščin morala biti razmejitev prejšnje cone B STO drugačna. Republika Slovenija bo morala to ustrezno opredeliti pri vsebini spora po drugem odstavku 3. člena Sporazuma. Pri takšni širši opredelitvi območja, na katerem naj arbitražno sodišče določi potek kopenske meje, pa ni omejitve, kot je posebej poudarjeno v 25. točki mnenja,” je še zapisal omenjeni sodnik.

T. F.