Samo levičarji so lahko tako pokvarjeni, da na mestu množične morije priredijo velik žur za svoje pristaše

Foto: Urban Cerjak

Bitka pri Dražgošah še vedno ostaja simbol velike zmage partizanov nad nacizmom. A danes vemo, da je to laž. V včerajšnji oddaji Aktualno z voditeljem Aleksandrom Rantom smo se pogovarjali z gostoma, zgodovinarjem Stanetom Grando in raziskovalcem povojnih pobojev Markom Štrovsem, zakaj kljub znanim dejstvo ostajajo Dražgoše simbol odpora in narodnoosvobodilnega boja, prav tako pa smo se tudi vprašali, zakaj komunisti še danes praznujejo laž.

Mit o veliki bitki pri Dražgošah v Selški dolini je bil ovržen že pred leti. A še vedno potekajo pri tem spomeniku sramotnega bega partizanov manifestacije slovenske levice. Še vedno se časti hrabre partizane, govorci pa imajo to čast, da lahko z izdajalci zmerjajo vse, ki levi politični opciji niso všeč. Na Dražgošah pa je vedno prisotno tiho politično vodstvo Slovenije. Skoraj nikoli ne manjka tovariš Milan Kučan. Govorniki so kleni komunisti, dvorni zgodovinarji in mladi nadebudneži, ki so za ohranitev oblasti pripravljeni spregledati dejstva.

Čeprav so jih Dražgošani prosili, partizani niso želeli zapustiti vasi
Danes je znano dejstvo, da je bila bitka pri Dražgošah vse prej kot junaški odpor in obramba domačinov. Na srečo je še dovolj živih Dražgošanov, ki vedo, kaj se je zgodilo, in jih ni več strah tega javno povedati. Bitka pri Dražgošah je bila sramota za partizane in velik pokazatelj tega, koliko je bilo komunistom res do ljudi. Pred vojno je bilo v Dražgošah čez 400 prebivalcev, le pet pa jih je imelo tajni komunistični krožek. Ti so leta 1941 povabili partizane, naj pridejo prezimit v Dražgoše. Večina prebivalcev nad nasilneži z orožjem ni bila navdušena in jih je prosila, naj odidejo. Predvsem zaradi strahu, kaj bodo storili Nemci, ko ugotovijo, da v Dražgošah prezimuje Cankarjev bataljon. Seveda so za to Nemci izvedeli in so napadli Dražgoše. Prebivalci so partizane prosili, naj odidejo, a so se ti odločili, da bodo branili vas in prebivalce.

Med civilisti je bilo veliko civilnih žrtev, vas pa je bila zminirana do tal
Nemci so začeli vas obstreljevati, nato pa so v napad poslali tudi pehoto. Večina partizanov je že prvi dan bojev pobegnila na Jelovico in prebivalce pustila na milost in nemilost Nemcev, ti pa so s prebivalci obračunali. 41 so jih pobili, več kot 80 pa pripeljali v Ljubljano v Škofove zavode. V bitki je padlo 8 partizanov in 27 Nemcev. To so dejstva, ki držijo, ne glede na partijsko propagando, ki je razglašala na stotine mrtvih Nemcev.

Dražgoše so bile po neslavni bitki zravnane z zemljo, saj so Nemci zminirali vse hiše in cerkev. Po vojni pa se prebivalcem Dražgoš ni godilo nič bolje. Država je prispevala šest barak, v katerih so začasno prebivali vaščani. Dražgošani so morali celotno vas obnoviti sami. Komunisti so jih prav tako kot med vojno prepustili samim sebi tudi po vojni. Prebivalci so obnovili vas, zgradili novo cerkev in nadaljevali z življenjem v tišini, saj jih je bilo strah povedati resnico o dogodku, ki so ga komunisti praznovali kot veliko zmago.

Častilca krvi in pobojev Milan Kučan ter Janez Stanovnik (foto: Urban Cerjak)

Častilca krvi in ponižanja mrtvih Milan Kučan ter Janez Stanovnik (foto: Urban Cerjak)

Bitka predstavlja notranjepolitični ideološki mit
Zgodovinar Stane Granda je dražgoško bitko opisal kot partijsko in revolucionarno zadevo in dodal, da je takrat veljalo prepričanje, da bo z njo prišlo do revolucije in s tem do konca nacizma. Spomnil je, da je med študijem tudi njegov profesor zgodovine bitko opisal kot eno izmed največjih napak partizanov med celo II. svetovno vojno. “V tem času ni bilo veliko šolanih vojakov, zato ni čudno, da je zaradi neumnosti umrlo toliko ljudi.” Po besedah Grande tako obstaja krog ljudi, ki bitko uporabljajo kot notranjepolitični ideološki mit, ki služi k razdvajanju in širjenju laži. Raziskovalec komunističnih zločinov Marko Štrovs je poudaril, da je bilo splošno znano dejstvo, kako pogubne so lahko reakcije Nemcev in podal prepričanje, da so partizani s svojo naselitvijo v Dražgošah prebivalce zavestno žrtvovali. “Jasno je, da Nemci ne bi povzročili škode, če iz naseljenih hiš ne bi streljali na njih.”

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

Mit o dražgoški bitki po besedah Grande ni nastal takoj po vojni, saj ta dvajset let od konca vojne sploh ni obstajal. “Gre je za fantomski projekt, ki ima večje politično zaledje.” Granda je poudaril, da so bili med 27 ubitimi Nemci tisti, ki so bili nasilno mobilizirani v nemško vojsko in so bili kot taki žrtve nacizma. “Glede na to, da je v enem dnevu umrlo kar 70 žrtev, bi bilo edino prav, da bila prireditev pietetna, ne pa da se na grobnici dela turistično-športni lov.” Po prepričanju Grande gre v tem primeru za ponižanje mrtvih in za višek neokusnosti, ki razdvaja ljudi. Štrovs je povedal, da so imeli partizani namen povzročiti čim večjo diferenciacijo naroda, kajti verjeli so, da bodo v II. svetovni vojni zmagali Rusi in da bodo lahko nato nastopili tudi oni.

Jože Dežman je razkril resnico o bitki
Granda je izpostavil, da je zgodovinar Jože Dežman tisti, ki ima zasluge, da je resnica o dražgoški bitki prišla na dan. “Ta bitka je povzročila največjo zavoženo investicijo v slovenski kulturi po II. svetovni vojni.” Po besedah Grande so želeli ustvariti idejo in fikcijo o slavni bitki, da bi na Jugu in pri Titu ustvarili mit, da se je tukaj dogodila slavna dražgoška bitka, ki je prinesla veliko zmago. “Borčevska generacija bo pri tem mitu očitno še vztrajala, a ljudje niso neumni,” je povedal in podal prepričanje, da nekaj domačinov  želi, da bi se ubitih sovaščanov spomnili na pietetni način. “Včasih traja 100 let, da pride prava podoba na plano,” je povedal Granda in dodal, da s svojim ravnanjem škodijo dogodku samemu.

Voditelj Rant je poudaril, da je naravnost dvolično, da levica desnici očita brskanje po kosteh, sama pa na manifestacijah s titovkami in z mitraljezi koraka in se spreneveda, da so bili porazi zmage. Štrovs je povedal, da je množično odkritje nepokopanih žrtev po Sloveniji pokazalo drugačno sliko partizanov, kot smo se učili v osnovni šoli. Vidimo lahko, da je šlo za povojne pokole, ki jih je JLA prepustila Korpusu narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ) in Oddelku za zaščito naroda (OZNA). Poudaril je, da želijo na vsak način pokazati, da so se med vojno borili z Nemci, kar ponazarjajo s pomočjo mita bitke v Dražgošah. Po mnenju Grande dražgoške manifestacije predstavljajo nekakšno dokazovanje. “Brigajo jih žrtve, gre za zastraševanje in preštevanje, da se vidi, koliko so močni. Gre za nekakšno mobilizacijo trde krvave partizanske linije.” Izpostavil je, da se jasno vidi, da ti slavijo kri, ne vidijo pa človeka, ki predstavlja največjo žrtev dražgoške bitke.

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

V Dražgošah ni šlo za narodni boj proti okupatorju
“Med partizani sta obstajali 2 struji, ena je bila narodnoobrambna, druga pa taka, ki se je zavzemala za revolucijo in za prevzem oblasti po končani vojni,” je povedal Granda in dodal, da med drugo svetovno vojno zaradi nasprotij nikakor ni bilo možnosti za spravo. Treba se je zavedati, da bitka pri Dražgošah ni bila del narodnega boja proti okupatorju, ampak želja po revolucionarnem prevzemu oblasti. “To je mogoče opaziti tudi na podlagi partijskih simbolov, ki so prisotni na proslavi.”

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

Država bi morala zapreti pipico

Štrovs je poudaril, da je oblast močna in ima možnost spreminjati zgodovino. “Skozi volilne prevare jo poskušajo krčevito ohranjati in želijo doseči, da bi njihova resnica predstavljala edino resnico.” Granda je povedal, da je nujno, da se končno počasti tiste, ki si to resnično zaslužijo, in dodal, da je treba tiste, ki so resnico zlorabili za svojo oblast, kaznovati. “Ljudje imajo radi cirkus, ki je financiran s strani oblasti,” je dejal in poudaril, da način proslavljanja vsekakor ni vreden državnega denarja.

Danes vemo, da je bila bitka pri Dražgošah tragedija za lokalno prebivalstvo. Pokazala je, kako komunistom ni mar za sočloveka in za tiste, za katere naj bi se borili. Namesto grdega betonskega spomenika fantomski zmagi bi lahko v Dražgošah stal spomenik pravega obraza komunizma. Lahko bi stal spomenik, ki bi pokazal pravi obraz ideologije smrti, ki ne izbira sredstev, da se ohrani na oblasti. Najbolj smiselno pa bi bilo postaviti spomenik hrabrim Dražgošanom, ki so bili ujeti med naciste in komuniste, a so kljub vsemu preživeli. Tako bi častili življenje in pogum, ne pa strahopetnost in smrti. Dražgoše tako so in bodo ostale simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, kljub temu da je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine.

N. Ž.