V zadevi Jankovićeva “farmacevtka” bo zmagovalka tožilka Žgajnarjeva in ne sodnica Kocjančičeva

Tožilka Blanka Žgajnar in ljubljanski župan Zoran Janković (Foto: STA)

Prve dni julija letos je odjeknila vest, da je sodišče izločilo dokaze zoper Zorana Jankovića v zadevi domnevnega prejemanja podkupnin v zvezi s posli ljubljanskega komunalnega podjetja in izsiljevanja spolnih odnosov od farmacevtke, ki ji je Zoran Janković uredil stalno zaposlitev v ljubljanskih lekarnah.

Poročanja medijev so bila enoznačna in jasna. Tožilka Blanka Žgajnar je zamudila dvoletni rok za vložitev zahteve za sodno preiskavo, zato je preiskovalna sodnica Mojca Kocjančič zahtevala izločitev vseh dokazov, pridobljenih s prisluhi policije Zoranu Jankoviću.

Pa se je “vsulo” po tožilki Blanki Žgajnar. Ne le, da so jo mrcvarili mediji, nekateri komentatorji so jo celo zmerjali z udbovko, češ da je povezana z Jankovićem in je zato namerno zamudila rok in še kaj. Toda nihče se ni vprašal, ali je napako (nenamerno ali namerno) naredila sodnica Mojca Kocjančič, nekdanja žena nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Med njo in slovensko politično levico, ki še vedno prisega na udbovska izročila, bi gotovo našli več stičnih točk, kot pa bi jih našli pri Blanki Žgajnar, hčerki moje nekdanje sodelavke, ki se je celo življenje ukvarjala z mladoletniško kriminaliteto.

Toda stvari dobivajo bolj jasno končno podobo, saj odločitev sodnice Mojce Kocjančič še tehtajo višji sodniki. Ti pa nikakor ne bodo mogli mimo tako imenovane avtentične razlage 153. in 154. člena Zakona o kazenskem postopku. Ko bo ta sprejeta v Državnem zboru, so nanjo praktično neposredno vezani in jo morajo spoštovati. Če pa bi svojo odločitev sprejeli pred avtentično razlago v korist odločitve sodnice Mojce Kocjančič, še vedno ostane zahteva po varstvu zakonitosti. Avtentično razlago posameznega člena zakona ali več njih sprejme Državni zbor takrat, kadar se v strokovni javnosti pojavi več različnih tolmačenj, kaj neko zakonsko besedilo točno pomeni. Le Državni zbor pa lahko z avtentično razlago jasno pojasni, kaj je bilo mišljeno s sprejemom posameznih določil nekega zakona. In prav to se dogaja zdaj.

V postopku Državnega zbora je avtentična razlaga 153. in 154. člena Zakona o kazenskem postopku. Seveda se upravičeno sprašujete, ali bo ta sprejeta ali ne. Nobenega dvoma ni, da bo sprejeta, saj jo je predlagala opozicija (Matej Tonin, NSi), Vlada RS pa ji ne nasprotuje, ampak jo podpira. Le če bi v koaliciji prišlo do nepojasnjenega preobrata, kar je teoretično mogoče, avtentična razlaga ne bi bila sprejeta, a za zdaj kaže, da je vse v redu.

Avtentična razlaga predlagatelja se glasi takole: “Določbo četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US in 65/16 – odl. US) je treba razumeti tako, da je rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov instrukcijski rok. Če je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, se lahko pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena”.

Vlada RS pa je zapisala: “Vlada Republike Slovenije želi uvodoma poudariti, da se strinja z argumenti, ki so jih predlagatelji avtentične razlage navedli v tretjem in četrtem odstavku na četrti strani gradiva (pod točko III. Razlogi za avtentično razlago). Predvsem velja izpostaviti, da je uničenje gradiva nujno le v primeru, če državni tožilec poda izjavo, da ne bo začel kazenskega pregona, če pa izvaja različne procesne aktivnosti, ki so usmerjene v pregon storilca kaznivega dejanja, je jasno, da ima namen s pregonom nadaljevati, zato ni razlogov za uničenje dokazov”.

No, pa te pravne izraze zapišimo še za širši krog bralcev v bolj razumljivem jeziku. Predlagatelj in Vlada RS torej menita, da je imela prav tožilka Blanka Žgajnar in ne sodnica Mojca Kocjančič. Kot že rečeno, bo Višje sodišče po sprejemu avtentične razlage v Državnem zboru praktično vezano nanjo in bo moralo odločitev sodnice Mojce Kocjančič razveljaviti. Se bodo novinarski in drugi “pljuvači” vseh vrst Blanki Žgajnar opravičili? Seveda da ne.

dr. Vinko Gorenak