Vasko Simoniti: Möderndorferjevi kulturniki so rušili Janševo vlado, ki je edina imela načrt zanje!

Vinko Möderndorfer (foto: STA)

V slovenski javnosti še vedno odmeva govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki se je na predvečer slovenskega kulturnega praznika na proslavi v Cankarjevem domu “proslavil” s floskulami in klišeji, uperjenimi v kapitalističen način razmišljanja slovenske politike, katero je obtožil, da po njeni krivdi kultura na Slovenskem izumira. Slovenski kulturniki že od nekdaj poudarjajo, da je kultura državotvorna in da ima država do nje mačehovski odnos, saj se sredstva, namenjena za kulturo, vsako leto zmanjšujejo. Vseeno podatki kažejo, da so slovenski kulturniki dobro preskrbljeni, saj je odstotek denarja od bruto domačega proizvoda (BDP), ki jim ga Slovenija namenja, eden najvišjih v Evropski uniji. Kritiki poudarjajo, da si Möderndorfer očitno še vedno predstavlja, da je kultura socialistična institucija, da pa prave vzpodbude za kulturo ni zato, ker jo t. i. kulturniki ubijajo s tem, da stalno kritizirajo politiko, od katere zahtevajo samo denar, ko pa govorijo o novih kulturnih modelih, o katerih nenazadnje govori tudi minister Anton Peršak, pa nihče ne zna povedati, kaj si pod tem sploh predstavljajo. Očitno zato, ker jim je najbolje tako, kot je.

Naj spomnimo; Vinko Möderndorfer se je svojega kritiziranja lotil na zdavnaj prežvečen način pljuvanja politike, ki nima nobenega posluha za kulturo. “Slovenci nimamo sreče s politiki. Nimamo sreče delavci, upokojenci in tudi ne umetniki, pedagogi in ustvarjalci – vsi namreč spadamo v skupino nesrečnežev, ki so jih v minulih 25 letih izvoljeni politični voditelji peljali žejne čez vodo. Umetnost je na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih preživela zgolj zaradi notranje nuje po ustvarjanju, ki jo čutijo ustvarjalci,” je med drugim v uvodnem nagovoru na proslavi ob Prešernovem dnevu dejal predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada.

Möderndorfer je kričal, da bi predvsem politiki morali biti bolj kulturni. Tako pa po njegovih besedah vse vlade po vrsti z lahkoto mečejo naš denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam. “Kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice, in še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne,” je bil zelo kritičen do oblasti in navedel, da bi z denarjem, ki ga je država vložila v krpanje bančne luknje, lahko 35 let financirali slovensko kulturo in umetnost.

Vinko Möderndorfer očitno meni, da samo zato, ker je eden najbolje plačanih družbeno-političnih delavcev pri nas, lahko napada vso politiko kar “prosto po Prešernu”. Najbolj gre Möderndorferju v nos, ker je pred leti v času druge Janševe vlade takratni minister za kulturo dr. Žiga Turk združil ministrstvi, kar so kulturniki, ki so že desetletja pri državnem koritu, razumeli kot ukinitev kulture. V resnici ni bilo tako, Turk je s to potezo skušal olajšati izvedbo načrtovanih investicijskih postopkov, do katere pa zaradi namernega rušenja vlade ni prišlo. Kulturniki so s svojo aktivno udeležbo na protestih, ironično, sami prispevali h kulturnemu deficitu.

Simoniti: Möderndorfer si je upal stigmatizirati edino (Janševo) vlado, ki je imela načrt za kulturo
Tako meni tudi nekdanji minister za kulturo iz prve Janševe vlade, dr. Vasko Simoniti, ki trdi, da bi se lahko na področju kulture naredilo veliko dobrega, če bi imel minister dober načrt in bi se zavzemal za prepotrebne investicijske projekte v kulturo. V zadnjih sedmih letih pa se ni zgodilo praktično nič, razen nekaj manjših v času Janševe druge vlade. Simoniti zato ne razume, zakaj si je Mödernforder upal stigmatizirati edino vlado, ki je imela dober načrt za kulturo. “To je bila prva Janševa vlada, pa tudi druga, ki so jo predvsem kulturniki z organiziranimi protesti pomagali vreči na način puča. To je izredno udobno za kulturnike, ki v resnici kaj več od tega, da zahtevajo več denarja, ne zmorejo predlagati,” nam je povedal Simoniti.

 Vasko Simoniti je bil minister za kulturo v času prve Janševe vlade.

Vasko Simoniti je bil minister za kulturo v času prve Janševe vlade. (foto: STA)

Zanimivo, ko je bila na oblasti Janševa vlada, je minister Simoniti razpolagal s proračunom v višini 178 milijonov evrov, zdaj je tega denarja samo še 148 milijonov evrov. “Po desetih letih od odhoda Janševe vlade je denarja še vedno za 30 milijonov evrov manj, kar je tragedija,” pravi naš sogovornik. Vseeno pa je presenečen nad podatki, da je Slovenija glede na odstotek denarja od BDP, ki ga namenja za kulturo, rekreacijo in dejavnosti neprofitnih organizacij, med najvišje uvrščenimi državami v Evropi. Leta 2013 se je z 1,8 odstotka nahajala na petem mestu, večji odstotek so imele samo Islandija, Estonija, Danska in sosednja Madžarska. Leta 2015, glede na podatke Statističnega urada RS, je odstotek resda nekoliko upadel, a je Slovenija še vedno trdno med deseterico.

Stari kulturniki so družbeno-politični delavci, ki si kulturo predstavljajo kot socialistično institucijo
Nekdanji kulturni minister opozarja, da se ne strinja niti s številnimi drugimi Möderndorferjevimi izjavami, predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada pa očita, da se je spravil udarjati po politiki, kar je vedno najbolj lagodno in populistično. “G. Möderndorfer si očitno kulturo predstavlja kot neke vrste socialistično institucijo, čeprav ji očita, da je prežeta z neoliberalizmom in kapitalizmom. V resnici se pojma pri nas mešata, demokracija je bila tudi na področju kulture slabo uvedena, slovenska kultura tako še vedno temelji na solidarnostnem, socialističnem načinu. Res pa je, da se predvsem zdajšnji minister za kulturo premalo zavzema, saj sam spada v kvoto stranke DeSUS, upokojenske stranke pa kultura v resnici ne zanima,” je Simoniti okrcal tudi Antona Peršaka.

Slednji se je v svojem mandatu proslavil predvsem s svetovalnimi pogodbami, ki so jih številni družbeno-politični delavci dobili zaradi svoje pomoči pri rušenju druge Janševe vlade na vseslovenskih vstajah, ravno na področju svetovalnih pogodb pa se sredstva za kulturo najbolj neenakovredno porazdelijo, saj mladi kulturniki na račun starih težko pridobijo sredstva, ki bi jim omogočila, da bi v večji meri razvili svoj umetniški potencial.

Na Facebooku pa je Vinko Möderndorfer naletel še na eno kulturno kritičarko, Anjo Radaljac, ki se je lani zaradi seksističnih opazk pogumno zoperstavila predsedniku slovenskega centra PEN, združenja pisateljev, pesnikov in publicistov, Evaldu Flisarju, da je ta na koncu popustil pod pritiski javnosti in odstopil. Radaljčevo je najbolj zmotilo njegovo enačenje kulture z etiko, saj Möderndorfer trdi, da so vsi kulturniki etični zato, ker so kulturniki. Kritičarki se je njegov govor na državni proslavi nasploh zdel izjemno sporen, “saj gre za strukturno problematičen odziv na stanje na področju slovenske kulture, ki zna biti v nekem širšem družbenem kontekstu celo bolj zaskrbljujoč, kot finančna podhranjenost področja umetnosti in kulture v slovenskem prostoru”.

Kritika Anje Radaljec odmeva na Facebooku: Möderndorfer je plačan več kot politiki
Kdor pritrjuje Möderndorferjevemu govoru, po njenem mnenju vsebino sprejema precej površinsko in brez premisleka. Takšni odzivi naj bi predvsem kazali na lucidnost in splošno reflektiranost slovenskih kulturnikov in umetnikov. Govor Vinka Möderndorferja bi namreč le težko ločili od drugih govorov ob podobnih priložnostih.

Kot še piše Radaljčeva, Möderndorfer politike naslavlja kot ‘sovražnike št. 1’ v državi, kot nekakšne vodje družbe, kar pa počne brez vsakršne refleksije trga. “Sodeč po govoru potrebujemo umetnost, ker je umetnost etična, torej potrebujemo zlasti etiko, to pa mora financirati država … Gre za aproprianje umetnosti v območje morale, kar pa ni daleč od izničevanja umetnosti kot prostora svobode,” pravi avtorica kritike, ki je na socialnem omrežju Facebook pri mladih večinoma požela odobravanje, pa tudi jezo nekaterih starejših kulturnih delavcev. Nujno je tudi pomisliti, s katere pozicije se izreka Mödernodorfer. Kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada bi le stežka bil bolj ‘državni umetnik’ in le stežka bi lahko rekli, da ni soustvarjalec kulturne politike v Sloveniji.

A prav to je po mnenju Anje Raduljec še ena izmed dokaj problematičnih točk tega govora: “Vinko Möderndorfer se nič ne brzda, ko kritizira politike, ki da jim ni mar za kulturo in kritizira njihov finančni družbeni položaj … Ali pri tem morda omeni, da je plačan bistveno bolje od teh politikov, ki jih kritizira? Zakaj Möderndorfer ne naslavlja realnega problema znotraj kulturnega prostora, in sicer razdeljevanja sredstev? Čemu se mu ne zdi vredno omeniti, da se za kulturo v Sloveniji vendarle namenja precej denarja, ki pa ga – na vseh področjih – prejema majhna skupinica teh 2.000 samozaposlenih? (Štipendije, nagrade, projekti itd.) Ta govor ni nekaj, čemur bi naj ploskali, ker je podajan prav s pozicije, ki jo kvazi-kritizira.”

Sporni nagrajenec tudi žaljivi stripar Tomaž Lavrič
Ob tem izpostavljamo še problem nagrajencev, saj za vse ne moremo trditi, da svoj poklic opravljajo etično, kot to skuša slovenski javnosti prikazati Vinko Möderndorfer. Zdi se, da smo v Sloveniji že zdavnaj skrenili s kulturnih smernic zahodne Evrope in se približujemo ravni držav z nižjo stopnjo demokracije, kjer si nagrade med seboj praviloma razdelijo družbeno-politični delavci, ki utrjujejo aktualno oblast in so za nameček za nagrado sprejeti še v ozek krog izbrancev, ki si na račun večine sodelavcev razdelijo pogačo iz njim namenjenega dela državnega proračuna.

Kako drugače razumeti, da lahko nagrado Prešernovega sklada prejme vsak provokativni stripar, kot je Tomaž Lavrič iz tednika Mladina, ki brez sramu, tudi po porazu Mladine na sodišču, primerja politike z nacističnimi zločinci?  Ki ne premore niti kančka slabe vesti, da bi se kulturno opravičil?

Luka Svetina