Najprej vprašanje Dragič ali Dragić in Dončič ali Dončić. S tem so se ukvarjali “tamo dole” v Srbiji. Zapisi v medijih ne dajo pravega odgovora. Eni tako, drugi tako. Toda ali je to sploh pomembno. Odgovor je jasen – ne! To sploh ni pomembno. Oba sta rojena v Sloveniji, verjetno tudi njuna očeta. Če pa je kakšen njun ded “od dole”, je pa to še manj pomembno. Oba sta jasno povedala, da sta ponosna, da sta Slovenca, in to spoštujmo. Z Lune je vidno, da tako tudi čutita. Morda veliko bolj kot kakšen “čistokrvni” Slovenec, ki paradira po Ljubljani z zastavo bivše države in totalitarnimi simboli. In to spoštujmo tudi mi, “čistokrvni” Slovenci. Mi lahko kdo najde “čistokrvnega” Slovenca, ki je zadnje dni hodil naokoli pred kamerami ovit v slovensko zastavo toliko kot Dončič in je tolikokrat poljubil slovensko zastavo kot prav on? Verjetno je odgovor jasen. Ga ni. In to spoštujmo tudi mi, “čistokrvni” Slovenci. Je pa dogajanje okoli z zlatom nagrajene poti naših košarkarjev imelo še najmanj dve pomembni sporočili. Versko in politično.
Prvo sporočilo je bilo verske narave. V Carigradu javno pred kamerami nositi križ na verižici okoli vratu je zagotovo prava mala misija nemogoče. In Dragič je to naredil. In to pred kamerami. Pokrižati se pred kamerami sredi pomembne tekme, ko zadeneš koš!? Kdo si to upa? Dragič si. Čestitke kljub verjetni žalosti in cmoku v grlu ateistov in nasprotnikov krščanstva. Da ne govorimo o zahvalah Bogu. Veliko smo jih slišali iz ust mnogih zlatih fantov, celo iz ust temnopoltega Anthonyja Randolpha na sprejemu v Ljubljani, čeprav njegove besede niso bile prevedene. Že vedo, zakaj.
Drugo sporočilo pa je bilo sporočilo politikom. Športniki in navijači so zagotovo z desne in leve politične strani in prav je tako. Tudi zato politiki, ki pač sodijo na eno ali drugo stran, pač ne sodijo na takšne prireditve. Prav neverjetno je bilo “slinjenje” Mira Cerarja v Carigradu ob podeljevalcih medalj. Tja se je odpeljal na stroške davkoplačevalcev, in ne na svoje stroške tako kot 6000 ali več drugih naših navijačev. Nisem še videl takega prizora, da bi v tuji državi predsednik neke vlade tuje države, pa četudi vlade države zmagovalke, poskušal podeljevati medalje. To pač pripada panožnim predstavnikom ali kvečjemu domačim politikom. Še najboljši odgovor politikom je dal trener srbske reprezentance, ki je sprejel medaljo, se obrnil na peti in pokazal hrbet srbski predsednici vlade in našemu Cerarju ter brez rokovanja z njima odkorakal. Jasno, glasno in pravo sporočilo politikom ob takih dogodkih za v prihodnje. Nekaj podobnega sta doživela ljubljanski župan Janković in šolska ministrica Makovec Brenčičeva na sprejemu v Ljubljani – žvižge. In prav je tako.