Letošnji 22. letni tabor SDS se je v petek končal z vzponom na vrh Triglava, kjer tudi letos ni manjkal predsednik stranke, Janez Janša, sicer izkušeni alpinist in ljubitelj slovenskih gora, ki je pred dnevi skupaj s soprogo Urško stopil tudi na vrh Škrlatice. Za Janeza Janšo so slovenski hribi tudi tista sprostitev, kjer si nabira novih moči za politične bitke, ki prihajajo jeseni, ko bo treba Slovencem vrniti ukradeno državo. Ko se je v soboto večina planincev od Kredarice, kjer so prespali, v dolino spustila po poti čez Prag, pa je Janša manjšo skupinico planincev, med katerimi sva bila tudi novinar in snemalka Nove24TV, popeljal po “skrivni poti” mimo Staničeve koče v dolino pod Cmirom in čez melišče proti Vratom. Pogovarjali smo se tako o prijetnih, kot tudi manj prijetnih temah. Intervju je nastal na idilični razgledni točki proti Karavankam na eni in Julijcem na drugi strani, ki jo človeško oko le poredko ugleda.
Gospod Janez Janša, zdi se, da z leti vaša ljubezen do gora samo še narašča. Še štejete, kolikokrat ste bili na Triglavu?
Ne, to ne štejem več. Štejem vzpone, ki smo jih opravili v okviru našega goriškega tabora in včerajšnji je bil triindvajseti.
Zdi se, da udeležba vsako leto narašča. Ste zadovoljni z letošnjim obiskom tabora?
Udeležba je omejena s kapacitetami koč, pa tudi z varnostjo, tako da, če bi vzeli s seboj vse, ki to dejansko želijo in mogoče tudi potrebujejo vodnike ter tako naprej, potem bi nas bilo bistveno več, tako pa število fizično omejimo na obvladljivo številko. Se tudi razdelimo, gremo po različnih smereh – plezalnih in varovanih poteh. Tako da na koncu niti ne znamo sešteti vseh, ker tisti, ki pridejo prej v kočo, nekateri gredo tudi prej na vrh, nekateri pridejo malo kasneje, odvisno od njihovih službenih obveznosti. Vendar vsako leto se nas približno sto najmanj vzpne prav do vrha.
Omenjali ste plezalno pot, letos ste se vzpeli do Kredarice prek slovenske smeri. Koliko časa se že ukvarjate z alpinizmom?
Uf, 35 let. Mogoče še več. Je pa letos prvič, odkar plezamo severno steno Triglava, da je slovenska grapa praktično suha – se pravi brez kakršnegakoli snega, tako da je slovenska stena pač za tiste, ki smo tam plezali še včasih, ko si skoraj rabil dereze sredi poletja, popolnoma spremenjena. Več je tudi grušča, je bolj krušljivo, tudi objektivno bolj nevarno. Zato tudi vedno omejujemo število tistih, ki gredo potem z vodniki po severni steni.
Včeraj se je na vrhu Triglava ob sončnem zahodu zbrala velika druščina ljudi. Lahko rečeva, da zdaj, ko nas čaka zelo vroča politična jesen, da ste tudi tu nabirali energijo za prihajajoče izzive?
Ja, to delamo vsako leto. Zdaj ni kraja Slovenije, kjer bi bila energija boljša kot je v slovenskih Julijcih. Tukaj ne samo, da je narava lepa, da je zrak čist in da je polno tudi krajev, kot je ta dolina za Cmirom, kjer praktično ne srečaš nikogar tudi v največji poletni gneči ne, ko je čakalnica za vrh Triglava. Tukaj je tudi dobra družba, v slovenskih hribih je dobra družba domačih, zadnja leta tudi vse več tujih gornikov, tako da to vse skupaj v kombinaciji da zelo dobro energijo.
Kljub tem čudovitim prizorom pa se vendar nekaterim temam ne da izogniti. Prihaja jesen, september, račune bo treba plačati. Nova luknja je nastala v zdravstvu, zato začenjamo verjetno z interpelacijo zoper zdravstveno ministrico?
Ja, to, kar se dogaja v teh vladnih resorjih, je pravzaprav škandal – to je še najbolj blaga beseda za opis vsega tega. Vidi se, da po teh zadnjih ukradenih, nepoštenih, nelegitimnih volitvah nimamo vlade, ki bi vladala. Imamo vlado, ki formalno opravlja to funkcijo. Za to hipoteko ukradenih volitev, kar se pozna pri teh ključnih odločitvah. Tako da, še bolj kot v drugih mandatih levih vlad zdaj vladajo ozadja, ki imajo svoje lovke v praktično vseh ministrstvih, v ministrstvu za zdravje je to še posebej izrazito. Tam se napajajo na koncu ljudje, preplačujemo zdravstvene storitve, čakamo v čakalnih vrstah in kljub velikim sredstvom, ki jih namenjamo tako za zdravstvo kot za nekatere druge storitve javnega sektorja, storitve niso takšne, kot bi lahko bile ali pa, kot bi primerljivo bile v državah, kjer so te stvari bolje urejene. Pri nas je tukaj stalna polemika o tem, kako bo popolnoma javno zdravstvo vse rešilo, dejstvo pa je, da brez neke zdrave konkurence ni napredka, ni nacionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja in zdaj je vse to kričanje in zgolj kričanje zato, da se zaščitijo ti lobistični interesi, prek katerih nekatere firme, kot recimo podjetje, ki izdaja tednik Mladina, iz zdravstvenega sistema pacientom neposredno kradejo milijone. Samo pri žilnih opornicah v desetih letih dvesto milijonov evrov.
Na vrhu Triglava ste dejal: ”Ukradli so nam državo.” Včasih se zdi, kot da nič ne moremo storiti, ampak ljudje nekaj lahko storijo. Naslednje leto so parlamentarne volitve.
Ja, ljudje lahko storijo vse, ne samo nekaj. In zdaj, ko pride volilni dan, ima vsak en volilni glas, tako minister kot brezposelni. Vsak državljan ima en glas, magična številka je številka ena in to je tudi številka, ki je ključ do sprememb. Zdaj, če bodo tisti, ki so nezadovoljni s sedanjim stanjem, spoznali to svojo moč, ki jo držijo v rokah in oddali svoj glas na naslednjih volitvah, potem se bodo stvari spremenile in v Sloveniji bomo lahko naredili red.
Morda za konec še prijetnejše vprašanje: September se počasi bliža, vrnitev na delo – bo še čas za kakšno turo?
Upam, da ja, kajti po tem tednu, ko smo osvojili Škrlatico, Triglav in še nekaj drugih sten, je kondicija pravzaprav na vrhuncu in bo škoda, da jo potrošimo zgolj za stvari, kjer kondicije ne potrebuješ. Mogoče bo čas še za Mangart in Jalovec, to turo običajno naredimo vsako leto. Tudi Veliki Klek čaka zdaj že dve leti na seznamu. Odvisno pa je vse tudi o vremenskih razmer, od zdravja otrok, ki zdaj že počasi hodita na te lažje ture, pa tudi od vsega tega, kar se bo dogajalo. Žal smo v časih, ko si svojega urnika v celoti ne delaš sam.
Gospod Janez Janša, hvala za te vaše besede in seveda uživajte v preostanku tega čudovitega dneva.
Hvala vam. Hvala vama za to pogumno spremstvo na tej naši poti. Kamere so že bile z nami, ampak redko kdaj celo pot. Torej hvala.
Luka Svetina, Saša Škulj