Politični, gospodarski in moralni razkroj socialistične Jugoslavije je bil konec 80-ih v polnem razmahu. Vrstile so se številne stavke in druge oblike ljudskega nezadovoljstva. Tako je 27. in 28. decembra 1988 potekala stavka strojnega osebja Železniškega gospodarstva Ljubljana. Stavkajoči smo zahtevali poleg socialnih zadev odstop predsednika ZIS Branka Mikulića in demokratične volitve.
Stavka je bila uspešna in mesec kasneje je bil ustanovljen sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre. Prav tako smo se povezali s strojevodjami Hrvaške, Bosne in drugih republik ter jim pomagali pri ustanavljanju novih demokratičnih sindikatov. Tem procesom pa je grozila nevarnost srbskih mitingov, ki so pod okriljem Slobodana Miloševića rušili partijska vodstva in vzpostavljali novo obliko nedemokratične vladavine, t. i. Srboslavijo. Tako je bil že marca 1989 napovedan miting v Ljubljani. V sindikatu smo takoj reagirali in skupaj s hrvaškimi strojevodjami pripravili načrt, kako preprečiti prihod teh vlakov v Ljubljano. Ta miting je bil nato odpovedan.
Tekom leta 1989 so se razmere zaostrovale in Milošević je s podporo JLA samo še pridobival na vplivu in moči. Tako je bil za 1. december ponovno napovedan miting v Ljubljani. Predsedstvo sindikata je sprejelo sklep, da z vsemi sredstvi sindikalnega boja preprečimo prihod teh vlakov v Slovenijo. Skupaj z novoustanovljenim sindikatom hrvaških strojevodij smo pripravili podroben načrt, kako te vlake ustaviti – nekaj že na Hrvaškem, preostale pa na mejni postaji Dobova. Organizirali pa smo tiskovno konferenco, na kateri je bilo več kot trideset novinarjev iz vse Jugoslavije. Med njimi pet TV-ekip. Tam smo vsej jugoslovanski javnosti povedali, da bomo preprečili prihod teh vlakov v Slovenijo. Takoj sem bil s strani srbske novinarke ožigosan kot Šinigojev hlapec. Prav tako je izjavila, da bo ta stavka nezakonita, ker ni v skladu z zakonom o stavki. Odgovoril sem ji, da je Slovenija ogrožena in da je pravica do obrambe nad vsemi zakoni. Z našimi stališči sta bila seznanjena poslovodstvo železnice in slovenska politika. Pri preprečitvi prihodov mitingaških vlakov je svojo vlogo odigrala tudi prometna operativa železnice. Tu je zanimiva podrobnost, ko je vodstvo železnice prosilo partijsko oblast za navodila, kako naj ravnajo, pa ni bilo nobenega odziva. Tudi do sindikata ni bilo s strani milice nobenega stika, ob tem, da je bilo naše stališče javno publicirano.
Tako je operativno vodstvo milice delalo načrte za železniški promet brez železničarjev. Razumi, kdor more. Če bi sodelovali, bi bile stvari lažje in enostavnejše. Železničarji nismo nič vedeli o načrtih partijskega vodstva in milice. Zato je bilo naše dejanje še toliko bolj pogumno in si zasluži svoje mesto v zgodovinskem spominu naroda.
Preprečitev napovedanega mitinga je pomemben mejnik osamosvajanja Slovenije in zato železničarji upravičeno pričakujemo priznanje države Slovenije.
Slavko Kmetič