Praznujemo 30. obletnico izida znamenite 57. številke Nove revije. Pravzaprav lahko ugotovimo, da je del slovenskih kulturnikov ohranjal svojo “ustvarjalno” avtonomijo tudi v časih totalitarnega enoumja. Po težavah, ki sta jih z režimom imeli predhodnici, Problemi in Perspektive, je v začetku osemdesetih let nastala nova revija, ki je s tem imenom nadaljevala t. i. opozicijsko držo.
Režim seveda ni držal križem rok. Spomnimo se samo Pučnikovega zapora v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi druge so zapirali. Tudi kasneje. Vsekakor je sodelovanje pri tako kritični reviji pogumno dejanje. Zato lahko danes izrazimo spoštovanje Jožetu Pučniku, Ivu Urbančiču, Dimitriju Ruplu, Tinetu Hribarju, Niku Grafenauerju, Dragu Jančarju, Jožetu Snoju in vsem, ki so sodelovali pri izjemnem projektu.
Prišla je v pravem času
57. številka Nove revije je prišla v pravem času. Tabuji so sredi osemdesetih let začeli padati. Čeprav so v uredništvu v uvodnih vrsticah te znamenite številke poudarjali, da ne prinašajo nove paradigme naroda in da ne gre za novi nacionalni program, ampak le za prispevke. V bistvu pa je šlo ravno za to! Če je imela Partija do tedaj monopol nad percepcijo vprašanja naroda, ki ima seveda močan politični naboj, se je po tem začel vidno razkrajati. Kardelj in sledilci, npr. Janko Pleterski in Rudi Rizman, ki so opredelili narod kot nekaj, kar se pojavi v družbenem razvoju in tudi izgine.
Naslednje pomembno sporočilo prispevkov pa je kritika totalitarnega političnega režima. “Sedeminpetdeseta številka” je ponudila drugačno politično platformo – novi obrazec političnih vrednot in načel. Prvenstvo dobijo demokracija, svoboda, človekove pravice in svoboščine, pluralizem in enakost, kar je bilo tuje socializmu. V zahtevah po pluralizmu, tržnemu gospodarstvu, svobodni civilni družbi in zlasti po spoštovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin so se kazale jasne zahteve po novi družbeni in politični ureditvi.
Pučnik se je zavzel za suvereno državnost
Pučnik se je v svojem prispevku popolnoma jasno zavzel za slovensko “suvereno državnost” in da naj demokracija zamenja totalitarni politični sistem. Za kaj takšnega pa so potrebne politične stranke, je menil. Hribar je v članku z značilnim naslovom Slovenska državnost na novo opredelil Nacijo, kot “presek” države in naroda. Rupel je pel slavo demokraciji, ki da ima sposobnost, da rešuje tudi nacionalna vprašanja. Urbančič je napovedal konec jugoslovanskih unitarističnih iluzij, saj se vendar družba vse bolj diferencira, členi, pluralizira in postaja avtonomna. Grafenauer je v svojem eseju razpravljal o sistemskih razlogih suicida in siceršnji slovenski samodestrukciji, Snoj je problematiziral težave kristjanov, Jančar je pisal o slovenskem eksilu itd.
Vse to pa seveda ne zmanjšuje vloge, ki jo ima izid številke Nove revije za novejšo slovensko zgodovino. Vsi, ki so sodelovali pri 57. številki Nove revije, so naredili izjemno zgodovinsko delo!
Milan Zver