Za ustavno sodišče oteženo zbiranje podpisov za referendum ni pomembno vprašanje – temu se je uprl le sodnik Šorli

Foto: STA

Marko Šorli je bil v odklonilnem ločenem mnenju kritičen do zbiranja podpisov v Sloveniji, saj verjame, da je možno doseči podpise z manj obremenjujočimi sredstvi. Za uresničitev pravice do referenduma mora namreč 40 tisoč volivcev osebno podpisati obrazec na upravni enoti, ki pa se zaprejo takrat, ko je tudi konec delovnega časa velikega števila volivcev, kar pa otežuje zbiranje podpisov in pravico do referenduma.

Po referendumu o zakonu o drugem tiru je na ustavno sodišče že prišla prva pobuda za oceno ustavnosti zakona, ki jo je vložil Blaž Babič. Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo, za kar so navedli več razlogov ter obrazložili, da ni šlo za pomembno pravno vprašanje, prav tako pobuda ne odpira novih pomembnih ustavnopravnih vprašanj, hkrati pa zato, ker so se z vprašanjem ustavnosti že ukvarjali. Zatrjevali so tudi, da mora zaradi morebitnih nepravilnosti in zlorab 40.000 volivcev osebno podpisati obrazec pred pristojnim organom v poslovnem času na upravni enoti ali informatizirani sprejemni pisarni.

Uradno sodišče je ta sklep sprejelo v sestavi: podpredsednica dr. Etelka Korpič – Horvat ter sodnica in sodniki dr. Matej Acceto, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sklep so sprejeli s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Šorli, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

“Zbiranje podpisov brez nepravilnosti in zlorabi bi lahko dosegli na več načinov, ki so za volivce manj obremenjujoči”
Sodnik Marko Šorli je v odklonilnem ločenem mnenju povedal, da način zbiranja podpisov kot čas, v katerem morajo biti podpisi zbrani, otežujejo uresničevanje pravice do referenduma na način, ki predstavlja poseg v pravico. Po njegovem gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, kar še posebej ilustrira pregled ureditve zbiranja podpisov v primerljivih državah v Evropi.

Šorli opiše, da je zbiranje podpisov, brez prihajanja nepravilnosti in zlorab, mogoče doseči z milejšimi in za volivce manj obremenjujočimi sredstvi, kar prikaže s pregledom zbiranja podpisov v drugih evropskih državah, ki imajo primerljivo utrditev zakonodajnega referenduma. Pregled več kot očitno kaže, da je cilj, ki ga zasleduje sedanja ureditev, z osebnim podpisovanjem pred pristojnim državnim organom v poslovnem času, to je zbiranje podpisov, ne da bi pri tem prihajalo do nepravilnosti ali zlorab, mogoče doseči na več načinov, ki pa so v vseh primerjalnih zajetih državah za volivce manj obremenjujoči. Podajanje podpor je v bistvu enostavno, predvsem pa ni vezano na poslovne prostore in delovni čas državnih organov. Podpise praviloma zbirajo organizacijski odbori, upravni organi pa lahko podpise preverjajo, ne da bi s tem obremenjevali volivce. Bistveno drugače je v Sloveniji, kjer je poslovni čas upravnih enot do 16. ure, to pa je tudi konec delovnega časa velikega števila volivcev.

Pravica do referenduma je opredeljena kot “človekova pravica”
Šorli se sklicuje tudi na odločbo U-I.47/94 z dne 19. 1. 1995, v kateri je pravica do referenduma opredeljena kot “človekova pravica”. V odločbi je jasno zapisano, da je zahtevo razpisa referenduma 40.000 volivcev možno šteti za človekovo pravico. Volivci, ki izražajo podporo zahtevi za razpis referenduma, neposredno uresničujejo pravico do referenduma in do neposrednega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev.

Ustavni sodnik Marko Šorli (foto: STA)

V odklonilnem mnenju je tudi zapisal, da je pravica do referenduma v svojem bistvu pravica do participacije oz. sodelovanja v zadevah, ki se nanašajo na človekovo lastno življenje. Kar pomeni, da gre za nič manj kot pravico, da človek živi lastno življenje, ki gre enako vsem, na katere se nanašajo zadeve, o katerih se na referendumu odloča. Poudarja tudi, da je ideja človekovega dostojanstva vedno imela pomembno politično dimenzijo. “Ideja zahteva, da je človek subjekt političnega življenja, etična in politična poanta pa je jasna: če naj človekovo dostojanstvo jemljemo resno, morajo nacionalne in mednarodne vladajoče strukture dati posamezniku – kolikor je to mogoče – pomemben delež v procesu politične samovlade.

D. Š.