Zakaj Eugenija Carl ni Ana Politkovska?

Najbrž bo malo medijev, ki se bodo danes spomnili, da mineva deset let od krutega umora ruske novinarke Ane Politkovske. Politkovska je raziskovala stranpoti Putinove vladavine, novodobnega ruskega carja, pred katerim hlapčevsko klečijo slovenski politiki. Potem ko je Putin zaradi okupacije in aneksije dela Ukrajine v državah Evropske unije nezaželen in so zoper Rusijo uvedene sankcije, se je slovenska oblast slinasto podala v čaščenje ruskega monarha.

To je sicer dobra naložba za predsednika države Boruta Pahorja, ki bega od Roštilja do Putina pa do Hude jame, samo da bo dovolj glasov na prihodnjih predsedniških volitvah. Slovenska diplomacija na čelu s Pahorjem pa ob Putinovem obisku ni dosegla nič, ne kakšnega glasu za Türka niti napredka pri notifikaciji Avstrijske državne pogodbe, o kateri sedaj razpravljajo v klubu ostarelih partijskih pravnikov in ex-yu politikov, kaj šele, da bi si kdo upal zastaviti vprašanje okrog kršenja človekovih pravic v Rusiji.

Politkovska kritično o Zavgajevu – Zavgajevu dobrodošlica Türka in Pahorja
Ana Politkovska je bila zelo oster kritik Putina, ruskega režima in zločinov, ki so se dogajali med vojno v Čečeniji. Tudi proruskega čečenskega predsednika Dokuja Zavgajeva, ki je – kakšna ironija, kakšen paradoks! – leta 2009 postal ruski veleposlanik v Sloveniji. Spomnimo se: predsednik države je bil takrat Danilo Türk, ki mu je Zavgajev predal poverilno pismo, predsednik vlade je kajpak bil Borut Pahor.

Sam sem bil takrat poslanec in poslanska skupina SDS je bila edina, ki je protestirala proti početju takratne vlade. Zavgajeva bi morala Slovenija zavrniti, ker je bil po mnenju mnogih soodgovoren za vojne zločine in druge kršitve človekovih pravic v Čečeniji, Slovenija pa mu je ponudila toplo domovanje, odmaknjeno od kritične svetovne javnosti. Resna vlada kakšne zahodne demokracije Zavgajevu ne bi dala agremaja.

No, takratni minister Samuel Žbogar je celo dejal, da moramo biti v Sloveniji ponosni, saj tako visokega predstavnika Rusija k nam še ni poslala. Moj bog, ob tej izjavi se mu ni nič zgodilo, nihče se ni vprašal o morali slovenske diplomacije in njenega vrha. Tisti, ki ob tej brezumni in neumni slovenski rumeno-medijsko-politični stvarnosti še niste pozabili brati, vzemite v roko dnevniške zapiske Ane Politkovske, zbrane v knjigi Zadnji zapisi.

Pisala je o vladajoči eliti, korupciji, terorju in vojnah
Takšnega preiskovalnega novinarstva, kot ga je prezentirala Politkovska v svojih tekstih, ki jih je nadgradila še v knjigah, slovensko novinarstvo ne premore. Politkovska je pisala o ruski vladajoči eliti, korupciji, terorju in ruskih vojnah, s svojim pisanjem je opozarjala na nepravilnosti v ruski visoki politiki in družbi.

Pri nas pa vrhunec slovenskega ženskega žurnalizma predstavlja kričeče reporterstvo Eugenije Carl. Carlova slovi po tem, da se vsa upehana preganja z mikrofonom za sogovorniki, z mikrofonom sili v dvigalo, mikrofon moli skozi okno premikajočega avtomobila ali leze v človeka, ki pride s sodišča. Pa še Slovenka leta postane zaradi teh bedastih novinarskih nastopov. Ali nagrajenka novinarskega društva.

Novinarska in politična prostitucija
Paradoks naših dominantnih medijev in našega novinarstva je v tem, da se brezmejno ukvarjajo z opozicijo namesto z vladajočo elito, kot je to počela Politkovska. Torej s tistimi, ki imajo v rokah oblast, državna podjetja, banke, zavarovalnice, z različnimi omrežji in tistimi, ki odločajo iz ozadja. Vse napore skupaj z lažmi in izmišljotinami usmerjajo na opozicijo, da bi odvrnili pozornost od sumljivih rabot, nesposobnosti in pokvarjenosti ljudi, ki so formalno na oblasti, in tistih, ki dejansko vladajo.

Pri tem najdejo še kakšnega revčka na tako imenovanem konservativnem političnem parketu, ki trobezlja čez SDS in Janeza Janšo, za nagrado pa mu podarijo veliko medijskega prostora ali skupno fotografijo s kralji kapitalskega omrežja in vplivneži slovenske gejevske lože. Nimamo opravka le z medijsko, temveč tudi s politično prostitucijo, ki stopata z roko v roki.

Ana Politkovska bi bila danes 10 let starejša, še vedno bi živela, če bi znala pisati v žanru servilnega slovenskega novinarstva. Lahko bi zelo dobro živela tudi v Rusiji, če bi bila del Putinovega novinarskega esteblišmenta in njegovega propagandnega stroja. Takšna, kot je bila, pa se ob takem novinarstvu zjutraj ne bi mogla pogledati v ogledalo.

Zato je današnja deseta obletnica smrti Ane Politkovske še ena priložnost za razmislek o slovenskem novinarstvu.

Miro Petek