Vlada se rada pohvali s svojim učinkovitim delom, ko gre za obvladovanje brezposelnosti. Milijoni evrov, ki so bili za to porabljeni, in statistika o brezposelnosti naj bi to potrjevali. Vendar pa stanje na trgu dela še zdaleč ni dobro. Diagnoza stanja se namreč ne dela samo na podlagi enega kazalnika, sliko je treba pogledati širše. Ob številu brezposlenih manjka vsaj še podatek o številu zaposlenih, poleg tega pa tudi podatki o ponudbi in povpraševanju. Trg je namreč prostor, kjer se po definiciji, ki velja v ekonomski znanosti, srečata ponudba in povpraševanje.
Brezposelnost
Po podatkih, ki jih objavlja Zavod RS za zaposlovanje, se število brezposelnih že nekaj časa giblje okoli 100 tisoč. Res je, to je precej manj kot pred leti, ko smo prišli že do 150 tisoč, ampak tudi precej več kot še pred nekaj več leti, ko se je številka gibala okoli 60 tisoč. Kako bi torej obrazložili zdajšnje stanje? Dobro? Slabo? Odvisno, s katerega zornega kota pogledamo, kajne?
Tudi, če gledamo s tiste plati, ki prikazuje stanje kot dobro, ta občutek splahni takoj, ko številke pogledamo malo bolj podrobno. Enačbe se nikakor ne izidejo. Seveda ne, kajti obstaja več evidenc, ki se vodijo po različnih metodologijah. Poleg tega vsebujejo različne podatke, ki med seboj niso primerljivi. Nekje manjkajo eni, drugje drugi, veliko je podvajanja, kakšne zanimive informacije pa ostanejo namenoma skrite. Manipulacija je tako relativno enostavna. Zato vladni predstavniki v svojih nastopih lahko navajajo številke iz tiste evidence, kjer podatki kažejo bolje. Ker si vlada kot uspeh razlaga, če se število brezposelnih zmanjša, bo seveda naredila vse, da bo do tega prišlo. Če je treba tudi s statistično telovadbo, vključevanjem brezposelnih v različne programe, ki so popolnoma neučinkoviti, spremembo metodologij in podobnimi prijemi.
Podatki o brezposelnosti, ki jih prikazuje vlada, niso popolni, zato jim ni mogoče verjeti.
Zaposlenost
Kljub velikemu poudarku, ki je namenjen številki o stanju brezposelnosti, je za blaginjo države veliko bolj pomembna zaposlenost. Predvsem zaposlenost v gospodarstvu. Ta podatek zasledimo le redko. Najbrž zato, ker je izjemno skrb vzbujajoč. V zadnjem desetletju zaposlenost v gospodarstvu pada. Povečuje pa se v javnem sektorju in med samostojnimi podjetniki posamezniki. Glede zaposlovanja v javnem sektorju ne bi izgubljali besed, morda le to, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot v gospodarstvu, da je zaposlitev v javnem sektorju veliko bolj varna in da je javni sektor v Sloveniji izrazito prevelik. Plačna in kadrovska politika v javnem sektorju potrebujeta korenito prevetritev.
Povečanje števila samozaposlenih seveda ne pomeni, da se Slovenija spreminja v državo, kjer spodbujamo podjetništvo, ampak prej v državo, kjer spodbujamo prekarne zaposlitve. Z vidika Zakona o delovnih razmerjih je namreč popolnoma jasno, kaj in kdaj se šteje, da nastopijo pogoji za delovno razmerje. Siljenje ljudi, da si uredijo status samostojnega podjetnika, potem pa delajo za enega naročnika, je seveda daleč od določb zakona. Pristojno ministrstvo to ve, inšpektorat za delo tudi, ampak zgodi se nič. Celo naprotno. Ministrstvo je z dodeljevanjem subvencij za samozaposlovanje celo spodbujalo takšne zaposlitve, delodajalcem pa gleda skozi prste.
Subvencije lahko naredijo več škode kot koristi, če se ne podeljujejo zelo skrbno in če niso izjemno dobro načrtovane. Kakšno dodano vrednost imajo subvencije za zaposlovanje mladih, če jih delodajalci zaposlijo le za toliko časa, kolikor traja subvencija? Takšno umetno ustvarjanje delovnih mest je na dolgi rok škodljivo. Veliko bolj koristno bi bilo, da država sprejme ukrepe, s katerimi bo spodbudila podjetnike, da sami zaposlujejo, ker imajo več naročil, več dela. Če bi vlada poskrbela za ustvarjanje ugodnega okolja za delovanje gospodarstva, bi se brezposelnost kmalu zmanjšala sama po sebi.
V ozadju delovanja zdajšnje vlade in še posebej zdajšnje ministrice je zgrešena logika, da je država tista, ki najbolje ve, kaj je dobro za gospodarstvo. Po tej logiki so davki v državi visoki, nato pa jih država v obliki subvencij razdeljuje ljudem in gospodarstvu. Država naj se le izjemoma vmešava v odločitve ljudi in podjetij, raje naj poskrbi za to, da bodo živeli in poslovali čim lažje.
Natančnih podatkov o zaposlenosti na zavodu za zaposlovanje ni mogoče dobiti. Kako naj potem vemo, koliko ima Slovenija zaposlenih in v kakšnih vrstah zaposlitev delajo? Ja, seveda, lahko nam pomagata Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Finančna uprava RS (FURS). Torej, koliko?
Prepad med ponudbo in povpraševanjem
Brezposelni ne najdejo zaposlitve, delodajalci pa ne ljudi, ki bi jih lahko zaposlili. Je to normalno? Ne, ampak takšni primeri so zelo pogosti. Tudi dolgotrajno brezposelni, kot ena izmed najbolj kritičnih skupin brezposelnih, imajo ta problem. So nezaposljivi, ne le zaradi starosti, ampak predvsem zaradi tega, ker so usposobljeni za poklice, po katerih na trgu ni nobenega povpraševanja. Problem neskladja med ponudbo in povpraševanjem ima svoj izvirni greh na področju izobraževanja. Šolski sistem je namreč tisti, ki pripravlja mlade za vstop na trg dela. Žal se še vedno dogaja, da izobražuje ljudi za poklice, za katere se vnaprej ve, da so težko zaposljivi.
Družba se spreminja, gospodarstvo tudi in s tem tudi potrebe na trgu dela. Nekaterih poklicev, ki so bili nekoč, ni več, nastajajo popolnoma novi. Slovenski šolski sistem izrazito zaostaja pri prilagajanju svetovnim trendom. Predvsem pa dovoljuje preveč vpisov na smeri in za poklice, za katere ni povpraševanja. Štipendije za deficitarne poklice niso dovolj, potreben je velik premik v izobraževalnem sistemu.
Zatiranje na vseh področjih
V Sloveniji imamo res velik potencial sposobnih ljudi. Naši študenti na mednarodnih tekmovanjih dosegajo odlične rezultate, slovenski strokovnjaki so v tujini zelo cenjeni. Mnoga podjetja, za katere sploh nismo slišali, poslujejo zelo dobro in so nadvse zaželeni dobavitelji. Imamo tudi številna start-up podjetja, ki prek portala Kickstarter brez težav naberejo denar za začetek poslovanja. Tudi takšne zvezde imamo, ki v sedmih letih brez državne pomoči ustvarijo podjetje, ki ga na trgu prodajo za milijardo dolarjev. Ampak, za te zdajšnja vlada nima posluha. Z davčnim primežem in birokratskimi zahtevami jih kvečjemu spodbudi, da svoje sedeže prenesejo v tujino. S tem se počasi izgubljajo tudi delovna mesta.
Kreativna statistika
Če se vrnemo nazaj k podatkom, s katerimi se postavlja vlada, in kreativni statistiki v povezavi z brezposelnostjo in zaposlenostjo. Zanimiv bi bil odgovor vlade na vprašanje, v katero evidenco spada mlada Slovenka, ki študira v ZDA? Ali vlada sploh ve, koliko je takšnih? Jih pa jih morda sploh ne vodi nikjer, ker se jim je preprosto odpovedala? Koliko ljudi se dnevno vozi na delo v tujino? Koliko mladih je navidezno vpisanih na univerze, vendar le zato, ker potrebujejo status študenta, da lahko delajo v prekarnih zaposlitvah? Koliko tistih, ki jih je država s subvencijami pahnila v samozaposlitev, je danes res uspešnih podjetnikov in koliko od njih se komaj preživlja iz dneva v dan? Kam so uvrščeni državljani in rezidenti Slovenije, ki so v aktivni delovni dobi, ne študirajo, niso zaposleni v Sloveniji in niso prijavljeni na zavodu? Se z njimi kdo ukvarja?
Žalostno je, da vlada te podatke skriva, še bolj žalostno pa bi bilo, če jih sploh ne bi imela, kajti to bi pomenilo, da sploh ne ve, kakšno je stanje v državi.
Sprenevedanje pred parlamentarnim odborom
Prav danes bodo o stanju na trgu dela in o brezposelnosti razpravljali tudi poslanci v Državnem zboru RS. Skoraj si lahko predstavljam potek razprave. Vlada se bo hvalila s sprejetimi ukrepi in se izgovarjala na svetovno krizo in mednarodno okolje. Mogoče tudi na Bruselj. Povedali bodo, da je bilo ogromno denarja porabljenega za Aktivno politiko zaposlovanja (APZ), da zelo uspešno izvajajo Jamstveno shemo za mlade, da so številke na zavodu spodbudne in da je vse v najlepšem redu. Za odlično stanje je seveda zaslužna izključno vlada.
Ob vseh zgoraj navedenih vprašanjih, za katere seveda pričakujem, da bo vlada nanje odgovorila, naj zaključim še z enim, ki kaže na porazno sliko stanja na trgu dela v in v Sloveniji nasploh.
Zakaj je danes v slovenskem gospodarstvu zaposlenih manj ljudi kot pred desetimi leti in zakaj jih vse več, posebej mladih, odhaja v tujino?
Romana Tomc