Želite nazaj v Jugoslavijo? Izvolite! Tukaj je seznam, koliko boste morali delati za posamezno dobrino

Datum:

Pravljična dežela Jugoslavija. V Jugoslaviji se je živelo bolje. Brezposelnosti ni bilo. Gradila so se stanovanja, bolnišnice, šole. Mladi so takoj dobili delo. Prevladovalo je bratstvo in enotnost vseh jugoslovanskih narodov. Zdi se, da ima večina Slovencev (še posebej tistih, ki pravzaprav nikoli niso živeli v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji) na našo nekdanjo državo le lepe spomine. Ampak, miti in pravljice v Sloveniji ne živijo le v knjigah, temveč tudi v družbi in miselnosti nekaterih “izbrancev” oz. “potomcev izbrancev” preteklega režima. Pa vendarle, ali je sploh kaj od tega, kar nam “prodajajo” kot sveto resnico, res?

Foto: Twitter.

Dejstvo je, da smo bili v Jugoslaviji revnejši kot zdaj. Tabela, ki jo je na svojem Twitter profilu objavil dr. Božo Predalič, prikazuje, koliko več smo morali delati v naši nekdanji državi v primerjavi s preostalimi državami zahodnih demokracij. Tako je moral za kilogram kruha jugoslovanski delavec delati 29 minut, medtem je zanj v Švici zaslužil v 13 minutah, v Italiji pa v deset minutah. A kako je do tega prišlo?

Gospodarska (ne)razvitost po 2. svetovni vojni
Gospodarski razvoj po drugi svetovni vojni je temeljil na državni, zadružni in zasebni lastnini. Po vojni je sledila nacionalizacija, glavne industrijske panoge so bile podržavljene z zaplembo ali sekvestracijo. Upravljanje gospodarstva je prevzel državni aparat, podjetja so delovala po predpisih državnega proračuna. Gospodarstvo se je razvijalo po petletnih načrtih. V okviru prve petletke se je država elekritificirala in industrializirala. Začela se je tudi obnova od vojne uničenega ozemlja – ta je temeljila na prostovoljnem delu. Prvi pomemben ekonomski ukrep novih oblasti je bila agrarna reforma. Z njo je zemlja prešla v zemljiški sklad, nato so jo polovico razdelili po načelu ‘zemljo tistemu, ki jo obdeluje‘, polovico jo je obdržala država. Prišlo je do t. i. ‘patriotične nacionalizacije’ zemlje veleposestnikov, cerkve in bank.

Takoj po vojni je prišlo tudi do oblikovanja splošnih kmetijskih zadrug. Bile so ustanovljene skorajda v vsaki vasi, po letu 1948 pa so po sovjetskem vzoru začeli izvajati nasilno kolektivizacijo, kateri so se kmetje upirali.

Foto: STA.

Po informbirojevskem sporu se je v Jugoslaviji začelo obdobje samoupravljanja in decentralizacije. V podjetjih so začeli nastajati delavski sveti. Ljudska skupščina FLRJ je 27. junija 1950 samoupravljanje tudi uzakonila. Država ni več strogo vodila podjetij, ohranila je zgolj “usmerjevalno” vlogo. Novi politični usmeritvi sta sledila močna propaganda in ideološki pritisk. Zaradi gospodarstva, temelječega na državni lastnini, je v šestdesetih letih prišlo do vsesplošnega nazadovanja, tako v industrijski proizvodnji in plačah delavcev, število brezposelnih se je povečevalo.

Razkrajanje vrednost socialne demokracije
V šestdesetih letih se je začela izgradnja jugoslovanskega življenjskega standarda. Počasi so začeli vstopati številni zahodni vplivi. Slovenska gospodinjstva so spoznala pralne stroje, sesalnike, televizije in sčasoma tudi avtomobile. Množično so se gradila stanovanja, počitniške hiše, razvijal se je turizem. A vseeno je življenje v Jugoslaviji v primerjavi z zahodnimi demokracijami močno zaostajalo. Krajša nakupovalna potovanja preko meje so začela postajati vsakdan. Povečevati so se začele socialne razlike, oblikovati se je začel srednji razred, ki je prevladoval nad delavskim in kmečkim. To se je odražalo v protestih in demonstracijah, leta 1968 so se vse večjemu razslojevanju uprli študentje v Jugoslaviji, ki so zahtevali resnično samoupravljanje ter več pravic.

Vam je znano? Pomnite, kdo je v času svojega vladanja najbolj zadolžil Slovenijo?
Začetno povišanje in rast življenjskega standarda pa je temeljilo predvsem na velikem zadolževanju. Kazati so se začeli prvi znaki, ki so naznanjali kasnejšo gospodarsko krizo – naraščala je inflacija, ki so jo umetno zadrževali, pod površjem so tlela nerešena nacionalna nasprotja, ki se jih je desetletja le pometalo pod preprogo. Nova ‘dogovorna politika’, v skladu s katero naj bi podjetja med seboj sodelovala, ne tekmovala, je pripeljala do podražitve izdelkov na domačem trgu, v tujini pa so podjetja postajala vse bolj nekonkurenčna.

Foto: youtube.

“Tudi po Titu – Tito”
Osemdeseta leta so tako zaznamovali gospodarska kriza, vsesplošna inflacija in padec življenjskega standarda. Če je leta 1980 inflacija znašala 45 odstotkov, je osem let kasneje dosegla že 350 odstotkov in še je naraščala. Decembra 1989 je znašala že neverjetnih 2700 odstotkov. Komunistična Jugoslavija ni več zmogla odplačevati dolgov, ki si jih je nabrala pri ustvarjanju navidezne socialne demokracije. A vladajoča Komunistična partija je sebi (in prebivalstvu) še naprej metala pesek v oči. Gospodarsko krizo je ‘reševala’ s še večjim zadolževanjem v tujini. Tuji upniki so prisilili vlado v sprejetje nekaterih gospodarskih ukrepov, ki pa so povzročili le splošno nezadovoljstvo in stavke v državi.

Življenjski standard je strmoglavil. Uvedeni so bil vsem znani ukrepi, kot je omejitev vožnje po sistemu ‘par – nepar’, glede na številke na registrskih tablicah. Vsesplošno pomanjkanje se je kazalo na trgovinskih policah, v državi ni bil več mogoče kupiti kave, južnega sadja ali pralnega praška. Razpoke v socialističnem sistemu in bratstvu jugoslovanskih narodov so se povečevale, kar se je v devetdesetih letih končalo s krvavim koncem.

U. V.

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...