Ženski čari in dekolte ministrice Vesne Györkös Žnidar

Lucija Šikovec Ušaj

Oriana Fallaci, meni tako ljuba poznavalka islama, se je vrinila v moje misli ob zadnjih dogodkih. Ženska, ki je stala za svojimi besedami, tako kot stojijo danes še neodpuščeni novinarji Dela, z bistveno razliko, stati za besedami, ki jih je izrekla ona, je pomenilo imeti pogum, pamet, hrbtenico, značaj …

Bila so leta, ko sem kot najstnica imela srečo in se med drugim šolala tudi v Italiji, kjer je že takrat bilo nadpovprečno veliko Afrike in Arabije. Meni, iz države neuvrščenih, so ti ljudje dejansko pomenili “obogatitev” mojega vedenja. Razlika v predavalnicah, kjer smo npr. poslušali predavanja o italijanski kulturi, pa je bila ogromna. Ne toliko med nami, takrat še Jugoslovani, kot med Arabci in Japonci. Eseji, ki so jih pisali Japonci, so dosegali nivo, ki je bil za nas nedosegljiv, za naše neuvrščene “brate” pa celo nerazumljiv.

Hočeš nočeš se je name prilepil Perzijec, katerega velika želja je bila, da strmoglavijo šaha in postavijo Homeinija. Dečko, sicer dostojen, je bil dovolj zagret, da je celo prišel v Ljubljano in čakal na odmore med šolskimi urami, da jih je preživel z mano. Mladost je res norost, vendar je bil ta teden tudi zanj neke vrste odkritje. Povsem presenečen in zgrožen me je vprašal, kdo je človek, ki je na fotografijah po vseh lokalih, na postajah, v hotelu … Ko sem ga z informacijo, da je to predsednik Tito, obogatila tudi jaz, mi je iskreno povedal, da je v Teheranu na začetku avenije velika slika šaha, potem pa nikjer več. Mislim, da je takrat prvič pomislil, da morebiti revolucija v Iranu ni nekaj, kar bi bilo nujno potrebno, pa vendar se je zgodila.

Odvreči burko pred ajatolo je znak velikega poguma
Ta dolgi uvod izključno iz razlogov, ker sem verjetno zaradi njega kasneje spremljala dogajanje v Iranu bolj intenzivno kot moji prijatelji in tako tudi naletela na intervju, ki ga je imela Fallacijeva s Homeinijem leta 1979. Takrat se je hrabra ženska zgrozila nad kultom osebnosti, opisovala je, da slike Homeinija visijo povsod. Homeinija, ki se je poimenoval za velikega ustanovitelja velikega Irana, je označila za največjo tragedijo, ki se je zgodila Iranu in Irancem. Po revoluciji in odstranitvi šaha so v Iranu zaprli bazene, na plažah so morali biti pari ločeni, ženske pa v celoti zakrite, celo stisk roke med pripadnikoma različnih spolov je bil (je še?) prepovedan. Stanje je opisala z besedami, da je vsak, ki nasprotuje Homeiniju ali kritizira vodenje, označen za izdajalca, agenta ZDA, sionista, agenta SAVAK … Edina možnost za drugače misleče je bila ali zapustiti Iran ali pa se vdati islamskemu terorju. Fallacijeva se je dobro zavedala, da pitje alkohola, svoboda v oblačenju itd. pod šahom seveda ni pomenila politične svobode. Meni, otroku socializma, je bilo to logično, saj smo vendar šaha sprejemali z vsemi častmi, mu mahali, ko je s Titom prišel v Slovenijo, in mediji so opevali lepoto njegovih žena. Dovoljšen znak, da pod šahom politične svobode ni bilo. Fallacijeva je takrat vprašala Homeinija, kaj misli, ali so ljudje izvedli revolucijo za več svoboščin ali za več islama. Za Homeinija ni bilo dileme in odgovor je bil jasen, za islam. Fallacijeva je dobila priložnost opraviti intervju s Homeinijem, ker je nekaj let pred tem šaha neposredno spraševala o njegovih zločinih, o usmrtitvah političnih nasprotnikov z metanjem iz helikopterjev in podobno. Vendar za razliko od intervjuja, ki ga je opravila s šahom, je bila tokrat pod prisilo, da je oblečena v črno in pokrita s čadorjem. Ko je Homeiniju to očitala, ji je odgovoril, da zanjo to ne velja. Prvič ni muslimanka, drugič ni mlada in tudi ni vredna spoštovanja. Takrat je v hipu odvrgla čador. Gospa je stala za svojimi besedami in načeli, četudi hči italijanskega partizana.

Pred kratkim sta nekaj podobnega storili kar dve gospe. Marine Le Pen, ki se je odpovedala sprejemu pri velikem muftiju v Libanonu, ker iz načelnih razlogov, za razliko od “ritk”, ki vodijo EU, ni hotela nadeti rute. Čestitke!

Dekolte ministrice Vesne Györkös Žnidar
Za razliko od nje jaz sicer še vedno verjamem v EU, seveda pa na drugačnih temeljih, predvsem pa s povsem drugimi ljudmi na čelu. Mogoče se boste vprašali, kdo je druga gospa, ki me je ta teden odobrovoljila. Ministrica za notranje zadeve, gospa Vesna Györkös Žnidar. Kot da je s sprejemom Zakona o tujcih z nje odpadlo veliko breme in je lažje zadihala, je sedela v parlamentu in sproščeno pokazala lep dekolte. Res je, da so nas učili, kako se moramo oblačiti za poslovni svet, vendar je tega že 30 let, dekolte ministrice za notranje zadeve pa je meni pomenil signal, da smo ženske sproščene in z veseljem pokažemo, če je kaj lepega videti. In tega nisem opazila samo jaz, opazil je tudi večno napadani vodja opozicije, kar je hudomušno komentiral na Twitterju. Njegovi tviti postajajo zabavno-pikri, nasmejijo in pičijo. Tak je bil tudi tvit o alkoholnem zadahu, ki ga je širil minister za pravosodje. Tudi ti iskrivi tviti seveda niso povšeči “plačankam” rdečih medijev. Ljube duše, zakaj pa ženske pokažemo oprsje, če ne zato, da ga moški opazijo? In kaj si mislimo, če lepega oprsja ti ne opazijo? Bodite odkrite, dokler vse stoji, tako kot si želimo, nimamo prav nikakršnih zadržkov, da tega ne postavimo “na svitlo”, pa islam in muslimani gor ali dol. To, ta upor in to žensko nečimrnost sem jaz videla v drznem dekolteju in ustrezen odziv vodje opozicije, ki se ni pretvarjal, da ministrica nima oprsja. Želel je le, da razkrije tudi drugo, politično delo in ne le telesnih čarov. Vendar, gospod Janša, ta dekolte je bil politično dejanje. Ženske s tem v drugem desetletju 21. stoletja kažemo tudi politični pogum, vsaka pač s tistim, za kar meni, da je vredno ogleda in pogleda. In zoper vaš tvit se oglašajo tiste, ki z dekoltejem nimajo česa pokazati, z delom pa še manj.

So na Evroviziji pretehtali glasovi levice?
Na pustno soboto je v Sloveniji sklenil “partnersko zvezo” prvi lezbični par. Hočeš nočeš so se s tem tudi uprle islamu. Zaradi tega me je tudi to odobrovoljilo. Upam, da bosta našli vsaj enega kandidata, tako da bo na svet privekal dojenček. Se ga že veselim, ker bo moral on za njima popravljati napake narave.

Na Evrovizijo pa gre Omar Naber. Ne naključno! Upanje, da ga bodo milijoni migrantov podprli, je očitno v glavah levice prevagnilo. Predstavljal nas bo torej pevec, ki je bil obsojen ravno za takšno obnašanje, ki smo mu priča v “zadnji kulturni obogatitvi Evrope”. Imel je smolo, prehiteval je čas.

Fran Govekar pa je imel prav. Vse je “V krvi”.

Lucija Šikovec Ušaj