Slovenski zgodovinar in publicist Ivo Žajdela je v predgovoru knjige Črne bukve zapisal: “Prav prepotrebni ponatis Črnih bukev bo dokazal, da je bila ves ta čas po vojni komunistična Resnica neresnična. Neresnična zato, ker je bila skrbno odbrana, selekcionirana in tendenciozna, ker ni le zamolčevala cele vrste dogodkov, ampak je zamolčevala celo najbolj ključne dogodke iz časa okupacije.” Končni cilj te knjige kot je zapisal je z dejstvi razkrinkati enega največjih zločinov, ki jih je komunizem nad kakim evropskim narodom zagrešil, pod krinko “narodno-osvobodilnega” boja.
Tisoči in tisoči mrtvih Slovencev, razdejana domovina, padec v kulturne in gospodarske razmere pred sto leti, uničenje nenadomestljivih stvarnih dobrin ter kulturnih spomenikov, državljanska vojna in iz nje izvirajoči razdor ter oslabitev naše narodne sile – to so dejstva, s katerimi slovenski narod danes pred vsem svetom obdolžuje komunizem, njegove domače in tuje voditelje ter vse tiste, ki so komunistično delovanje na slovenskem ozemlju podpirali, zagovarjali ali opravičevali. Dokaze za to obtožbo navaja pričujoča knjiga.
Propaganda kot učinkovito orodje komunističnih prvakov
Komunistični prvaki v Osvobodilni fronti so izkoristili prav vsa propagandna sredstva, da bi “trdovratne” slovenske ljudske množice z njimi pridobili za “narodno-osvobodilno gibanje”. Za vsako politično skupino in usmerjenost so pripravili nova gesla ter izkoriščali vse momente, ki bi jim pri tem lahko koristili. V začetku so gnali silovit hrušč s slovensko narodno zavednostjo, z nacionalizmom, s frazo o osvoboditvi, združitvi in samoodločbi slovenskega naroda. Toda prav tedaj, ko je ta “nacionalistična” propaganda Osvobodilne fronte najbolj cvetela, je Boris Kidrič, tajnik Komunistične partije in tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, na konferenci partije v mesecu juliju 1942 s poudarkom izjavljal: “Istočasno poudarjamo internacionalizem in se borimo proti šovinistom reakcije.” “Šovinisti reakcije” so za Kidriča in vodstvo slovenske Osvobodilne fronte vsi ljudje, ki proti internacionalizmu poudarjajo načelo slovenstva, načelo pravega nacionalizma.
Kako bi bilo moč priznati kake idealne ali narodne nagibe nekdanjim poklicnim zločincem in morilcem iz vodstva “narodno-osvobodilne vojske”, kakor je npr. “brigadni” poveljnik Stanko Semič, s komunističnim imenom Daki, ki se je večkrat bahal, da je sam z lastno roko poklal na desetine in desetine Slovencev? Ali morejo voditelji kakega narodno-osvobodilnega boja biti ljudje, kakor je politični komisar nekdanjega II. bataljona Dolenjskega odreda Majcen Nace, ki je v času najhujših komunističnih pokolov dejal: “Odlično delamo! Koder greva skupaj s komandantom Moretom Ivanom (ki je bil že pred vojno obsojen zaradi umora, op. pis.), povsod se vleče za nama rdeča črta. Samo midva sva jih v tem kratkem času nad tristo pobila. Pot v revolucijo se sijajno pripravlja!”
Kocbek: “Osvobodilni fronti ne gre več za zlom fašizma, ampak za posest in oblast”
V zločin nad slovenskim narodom, kateremu so dali ime Osvobodilna fronta, so jih gnali osebni nagibi, osebne strasti in osebna užaljenost, ne pa skrb za slovenstvo ali ljubezen do naroda. Pravo ozadje in nagibe njihovega izdajalskega dela proti slovenskemu narodu je brez prikrivanja in najbolje izrazil Edvard Kocbek v pismu, ki ga je 10. avgusta 1943 pisal nekemu svojemu somišljeniku v Ljubljani, v katerem pravi: “Ne gre nam (nam, to je Osvobodilni fronti, op. pis.) več za zlom fašizma, ampak za tisto zadnjo resničnost sveta: posest in oblast.”
Zveza z Angleži kot propagandno sredstvo
Zoran Polič, član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je 26. julija 1943 govoril: “Med partizanskim moštvom in komando se pojavlja žalostno dejstvo, da postajajo anglofilski. Zvezo z Angleži smejo uporabiti kvečjemu kot propagandno sredstvo, njihove simpatije pa nikakor ne smejo biti na angleški strani, zlasti pa se ne smejo navzeti njihovega duha… Anglijo lahko uporabljamo v toliko, v kolikor s tem lahko slepimo ljudstvo, drugi strani pa, da izvlečemo iz Angležev, kar se le da.” Vrhovno poveljstvo “narodno-osvobodilne vojske” “zaveznice” Angležev in Američanov je dalo spomladi 1943 postreliti dosti vojakov in poveljnikov, ker so se preveč ogrevali za Anglijo. Protiangleški kurz v Osvobodilni fronti je bil v začetku tako hud, da so prijeli in takoj ustrelili vsakogar, ki je Angleže samo omenil.
Peto tako zlagano geslo, s katerim je Osvobodilna fronta skušala slepiti slovensko ljudstvo, je bila fraza o demokraciji, za katero in v imenu katere da se narodno osvobodilno gibanje bori. V imenu te “demokracije” je Osvobodilna fronta naročila streljanje znanih in neznanih ljudi, ki so si drznili o koristih slovenskega naroda misliti drugače kakor komunisti, v imenu te “demokracije” se je borila proti večini slovenskega naroda in z vsemi sredstvi skušala zadušiti njen glas; v imenu te “demokracije” je izvajala najhujše duhovno, politično in gospodarsko nasilje nad slovenskim ljudstvom.
H. M.