Zmagala je pravica – sodišče zavrnilo pritožbo Hermana Rigelnika, ki je tožil Zvonka Černača

Milan Kučan, Herman Rigelnik in nekdanji danski premier Poul Nyrup Rasmussen (Foto: STA)

Spomnimo. Tranzicijski tajkun Herman Rigelnik je tožil nekdanjega poslanca in podpredsednika SDS Zvonka Černača, ker naj bi mu ta s svojimi izjavami na seji Državnega zbora povzročil duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime.

Černač takrat ni povedal nič drugega kot to, kar vsi vemo. Govoril je o tajkunih, ki si namesto, da bi sanirali svoje zavožene privatne banke izplačujejo dividende. Kot primer takega tajkuna je navedel Hermana Rigelnika. Černarč je tajkune okrivil tudi za ponovno sanacijo bančnega sistema, ki so ga ti preko vez in poznanstev popolnoma izčrpali s slabimi krediti.

Sodišče ugotavlja, da Rigelnik ni zanikal izplačevanja dividend
Že sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil Rigelnik javna oseba, ki se je pogosto pojavljala v medijih in v javnosti. Prav tako je bil prepoznaven na političnem in poslovnem področju. Za javne osebe pa veljajo višji standardi svobode izražanja.

Sodišče je prav tako ugotovilo, da je Rigelnikovo podjetje Protej lastniško obvladovalo podjetje ACH, ACH pa je lastniško obvladoval Factor banko. Rigelnik prav tako na naroku ni zanikal, da ni imel pravice odločati o izplačevanju dividend, kar pomeni, da je imel Černač prav tako glede tajkunskih bank, kot glede izplačevanja dividend.

Sodišče je prav tako ugotovilo, da je korporacijsko upravljanje bank urejeno s splošnimi in specialnimi predpisi ter da delniško družbo upravlja poslovodni in nadzorni organ, kar pa po mnenju sodišča ne izključuje možnosti vpliva kapitalsko udeleženih oseb, še posebej, če imajo te osebe prevladujoče deleže. Najbolj boleča za Rigelnika je bila ugotovitev sodišča, da Černač ni povedal nič drugega kot to, da od lastnikov zasebnih bank pričakuje, da bodo dobro skrbeli za lastno premoženje in da ne bodo zavoženih projektov prelagali na pleča davkoplačevalcev.

Pritožbeno sodišče v celoti potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča
Rigelnik se je seveda na sodbo pritožil in v obrazložitvi zapisal kako on ni več javna osebnost in da ni imel nikoli vpliva na medije ali odločanje v javnih zadevah. Prav tako je trdil, da njegova dejanja niso imela vpliva na porabo javnega denarja, kar je huda oblika demence, glede na bajne dokapitalizacije zavožene Factor banke. Prav tako je trdil, da o izplačevanju dividend ni odločal on in da si jih ni izplačal, za kar pa je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ne drži.

Kljub vsem Rigelnikovim “argumentom” je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, saj pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni. Rigelnik, ki je od Černača terjal nekaj čez 2000 evrov in objavo sodbe v medijih, mora sedaj Černaču plačati 285 evrov za stroške postopka. Verjamemo, da pri bajnih milijonskih dividendah, ki si jih je izplačeval kot de facto šef Factor banke ne bo imel težav s takšnim “drobižem”. Pomembno pa je, da je na koncu zmagala resnica. Očitno za naša sodišča ni še vse izgubljeno.

A. R.