Znanje je moč – Kako interesne skupine zavirajo drugačne poglede na izobraževanje

Foto: Pixabay

Način, kako moj sin zamahne z roko, kako odloži stvari, kamor jih ne bi smel, jih zgubi in nato zopet najde, njegov smeh, ki sega od enega konca neba do drugega, vse spominja na mojega očeta. Njegove šale spravijo cele družbe v nebrzdan smeh in spominjajo na šale njegovega očeta, ki so me začarale že kot majhno deklico. Čudno. Z mojim očetom ni prebil prav veliko časa skupaj in po sinovem rojstvu je možev smisel za humor kar malo zamrl od trdega dela. Od kod potem vse to?

Geni so vse. Skoraj. Določijo izgled, značaj, inteligenco, talente človeka. Vrednostni sistem, odnos do sveta in sebe določi družina. Šola, ki nastopi kasneje, odloča pravzaprav o manjšem gradniku človeka. Pa vendar, kako pomembnem. Šola lahko povzroči, da se drobcen talent razvije in zacveti v spodbudnem okolju, lahko pa ga popolnoma zatre. Šola lahko odpre prostrana polja spoznanj in znanja, nauči človeka delati (kar je nujna veščina za življenjski uspeh), premagovati probleme in se spopadati z neuspehi ter uporabljati največjo prednost, pridobljeno v evoluciji, razum.

Šola je sistem. Organizacijski, pedagoško didaktični, vzgojni. Učitelji, učenci in dijaki so del tega sistema, večina jih ubogljivo sede v pripravljene kalupe razredov, ciljev in standardov. Beseda “razred” že prav telesno spominja na komunistično sintagmo “delavski razred”, ponuja idejo upogibanja, industrijskosti, kalupa, norme, namazanega vodljivega stroja.

Kdaj je nazadnje kakšen birokrat z ministrstva za šolstvo stopil pred otroke v šoli?
V vrtcu ostanejo neobremenjenost, radovednost, gibanje, hlepenje po vedenju. V resnici je slovenska šola še terezijanska – vse je še isto, le papir v učbenikih je bolj gladek. Stene, učni načrti, pretežni načini poučevanja in vodenja so še iz tistih časov. Bolj ali manj. Pred sabo imamo učence, dijake. Množina poskrbi za potrebno neosebnost. Krasen peskovnik za birokrate. Kdaj je nazadnje kakšen svetovalec z Zavoda RS za šolstvo stopil pred učence, dijake in izpeljal šolsko uro? Ali kakšen birokrat z ministrstva za izobraževanje? Bolj verjetno je, da bo na Ljubljanskem gradu izbruhnil vulkan. No, ampak ti ljudje določajo okolje in vsebine šole.

Snovalci šolskega sistema bi morali imeti v mislih človeka, ki se prebije od prvega leta v vrtcu do skrajnega konca fakultete. Namesto tega je izobraževalni sistem poligon, kjer si interesne skupine prigrabijo vsaka svoje ozemlje in ga zamejijo, ogradijo tako visoko, da ne morejo gledati eden k drugemu. Urejajo svoje vrtičke in postavljajo figurice znotraj tega. Povrh vsega je izobraževalni sistem postal še poligon politike. Otrok pa zraste v odraslega skozi ta nepregleden labirint vrtičkov izobraževalnega polja, ki je pravzaprav eno veliko bojišče.

Interesne skupine zavirajo drugačne poglede na izobraževanje
Kdo je lahko tako brezčuten in krut, diktatorsko narcisoiden, da odreče podporo malce drugačni šoli, ki se ji reče zasebna šola, ustanovil pa jo je nekdo, ki nikakor ni sodil v kalupe industrijskega razreda? Jaz ne verjamem, da je to smehljajoča se ministrica, temveč tisti, ki so jim že v gene prešli divjanje in poboji, le da jih nameravajo tokrat izpeljati bolj prefinjeno, rezultat bo pa isti. Hroma družba. V resnici bi nič ne škodilo, če bi vsem tistim, ki hočejo v ustavo vpisati, da država alternativnih programov zasebnih šol ne sme financirati niti s centom, nastavili ogledalo resnice, da bi videli v njem pošasti, kakršne so postali.

Prav nič ni pomembno, kako poblaznelo rjove oni populistični samovšečni Štrukelj, ki mu ni mar za človeka, sicer bi se že kdaj prej zamislil ob ponižujočih, mizernih plačah čistilk in hišnikov v vrtcih in šolah, za katere se pravzaprav čudim, da ne kradejo, da preživijo. Kot da ni pomembno, v kako prijetno in čisto okolje bo stopil otrok.

Individualni in svobodni človek še vedno tabu
Šola je nastala zato, da bi ljudje bolje živeli, da bi hitreje prišli do znanja za preživetje. Znotraj nje se je oblikoval mali svet, kjer lahko učitelji “vzamejo” snov, “naredijo priprave”, se zaprejo v svoj oklep ali pa pomislijo na šolajočega se kot na svojega otroka in se z njim ukvarjajo. Naj bo javna ali zasebna, vselej je pomemben le odnos. Do človeka, posameznika.

Geni so nekaj, s čimer lahko kaj naredimo ali pa jih zapravimo. Kdor načrtuje sistem, ne sme pozabiti na posameznika, drobceno bitje, iz katerega bo naredil ustvarjalca te družbe. Vse je v odnosu, navkljub vsem genom.

Mojca Škrinjar