Znanje je moč – pesem je več

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Črka, beseda, stavek, nota, črta – ravna, črta – valovita, pika, jok, krik in smeh, sonce v očeh. Je kje takšna abeceda, ki bi povedala vse? Le pesem je več od vsega povedanega. Pesem, zapeta veselo, otožno, zmagoslavno, srečno. Pesem za jasli ljubezni, pesem za dete.

Otroci so zapeli pesmi, ganile so nas do srca, izginile so vse žalostne in tesnobne misli ta dan v hramu slovenske glasbene kulture, v Slovenski filharmoniji. Mladinski pevski zbori so nam z domoljubnimi pesmimi obudili spomine na čas poguma in odločnosti, ki še danes v svetu zbuja začudenje in občudovanje. Slovenski narod se je zoperstavil grožnjam, posmehu in na koncu nasilju v vojni za Slovenijo. Odločnost, ki se je rodila v odporu do skupnih jeder, ko so nam hoteli prodati spačka, jugoslovansko kulturo, ki je nikoli ni bilo. Mladi, ki so te dni peli v Filharmoniji, morda ne vedo, da so nam hoteli vzeti naše pesnike in pisatelje, našo slovensko besedo in literaturo pod krinko učenja o različnih kulturah in literaturah, ki so bivale v prostoru bivše Juge. Takrat so se zbudili vsi zavedni in se uprli. Našo trdnjavo zavedanja so napadli z vsem orožjem, na koncu z vojsko. Bili so psihološko vojno zastraševanja, poniževanja, omalovaževanja, toda zdržali smo in jih porazili.

Dne 21. decembra 2016 je v Festivalni dvorani v Ljubljani ob 25-letnici slovenske samostojnosti in enotnosti ter 200-letnici glasbenega šolstva v Sloveniji potekal 5. Festival slovenske domoljubne pesmi, ki so ga čudovito izvedli šolski mladinski pevski zbori OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, OŠ Alojzija Šuštarja v Zavodu sv. Stanislava, OŠ Franceta Bevka Tolmin, Mladinski pevski zbor OE Glasbene šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Skavtski mladinski pevski zbor ter Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana.

Slovenija je danes lahko ponosna na to, da praznuje 200-letnico glasbenega šolstva. Poseben luksuz v Evropi, ko je glasbena šola tako rekoč brezplačno dostopna vsem mladim talentom, je res redkost. Več kot 22.000 mladih, vpisanih v glasbeno šolo, ima možnost razviti svoj glasbeni talent in svoj um ter kakovostno preživeti svoj prosti čas. Glasbeno šolstvo je bilo tako kot uboga šola v Osilnici že predmet razmisleka o racionalnosti investiranja davkoplačevalskega denarja. Prav v najhujši krizi Slovenije, ko je bilo treba sprejeti mučno okovje ZUJF-a, ni bilo lahko dopovedati ‘realistom’, da je glasbeno šolstvo pomembno za obstoj slovenske kulture, toda zagovorniki tega smo se nekako prebili čez ostra rezila (Osilnico je začuda zadelo letos, v času debelejših krav). Res ni poceni vzdrževati aparat z več kot 2000 zaposlenimi strokovnimi delavci, toda ali si kdo upa napovedati posledico izgube te dodane vrednosti pri slovenski mladini? Glasbeno šolstvo in še zlasti šolski zbori so nepogrešljivi za slovensko kulturo.

Domoljubna pesem, je dejal sicer izvrstni voditelj prireditve, je vsaka pesem, zapeta v slovenščini. No, morda le ni čisto tako. Umestitev slovenskega prevoda pesmi Tito, mi ti se kunemo v slovensko kulturo bi bil žalitev. To pomeni, da bomo vendar morali doreči definicijo domoljubne pesmi. Slovenski kulturni strokovnjaki in umetniki bodo to zagotovo zmogli. Pedagoška srenja pa bi morala vztrajati, da ima slovenska domoljubna pesem posebno poglavje v učnih načrtih slovenskih šol. Pogumni slovenski intelektualci, ki so se v osemdesetih uprli potujčevanju, bi mi najbrž pritrdili.

Sveto pismo v Novi zavezi je skopo po obsegu sporočil o Jezusovem življenju do časa njegovega javnega delovanja. Četudi ni zapisano, pa se mi le zdi, da je tudi božja mati pela svojemu sinku, da ga je uspavala. Božič je tu. Čas je, da pozabimo tegobe vsakodnevnega življenja in poiščemo vrednostni temelj svojega bivanja, družino in dom. Ko v cerkvi na božični večer zapojemo Sveto noč po slovensko, vemo, da smo doma, v Sloveniji. Pesem je več kot beseda, stavek, nota, črta, ritem, pesem je srce.

Otroci v mali Osilnici so dobili zasluženo božično darilo. Zopet bodo tam imeli šolo.

Vesel božič vsem, ki dobro v srcu mislijo!

Mojca Škrinjar