Žrtve in njihovi birokratski rablji

V ponedeljek so v Državnem zboru RS razpravljali o problemu birokracije, ki ovira ne le gospodarstvo, ampak preprosto duši celotno državo in njene državljane. O enem izmed konkretnih primerov piše dr. Vinko Gorenak.

V uvodnem nastopu je spregovoril Janez Janša, ki je povedal tole: “V Sloveniji imamo en predpis na državni ravni na 200 prebivalcev. V številkah to pomeni, da imamo trenutno – verjetno že nekaj več, ker je vlada imela prej vmes nekaj sej –, ampak tam v začetku aprila tega leta smo imeli v Sloveniji 834 veljavnih zakonov in 19.167 podzakonskih aktov na državni ravni, skupaj več kot 20 tisoč predpisov v državi z 2 milijonoma prebivalcev. Mogoče bo kdo rekel, kaj pa je tukaj nenavadnega. No, pa poglejmo, koliko predpisov smo imeli, ko se je Slovenija osamosvojila in ko smo že imeli pod streho v tem domu demokracije tudi aktualno slovensko Ustavo, konec leta ’91. Takrat smo imeli 357 zakonov in 872 podzakonskih aktov na državni ravni. Število predpisov na državni ravni se je v tega dobrega četrt stoletja torej podvajseterilo”.

Poglejmo si praktični primer “naše žrtve”
No, pa poglejmo praktičen primer, česa so zmožni državni uradniki. Objavil bom točne podatke, brez imena in priimka osebe, ki ji je bila izdana odločba o plačilu “za posebno rabo vode”. To osebo bom imenoval “naša žrtev”, saj to dejansko tudi je. “Naša žrtev” ima t. i. male elektrarne in mora državi pač plačevati posebno koncesnino za rabo vode. Poglejmo bistvene podatke:

  • Za elektrarno štev. 1 bi leta 2016 “naša žrtev” morala plačati 306,93 evrov.
  • Za elektrarno štev. 2 bi leta 2016 “naša žrtev” morala plačati 4,96 evrov.
  • Za elektrarno štev. 3 bi leta 2016 “naša žrtev” morala plačati 106,48 evrov.
  • Za elektrarno štev. 4 bi leta 2016 “naša žrtev” morala plačati 172,59 evrov.

SKUPAJ:                                                                                           590,96 evrov.

“Naša žrtev” pa je med letom 2016 že plačala skupaj 590,92 evrov, toda uradniki Ministrstva za okolje in prostor – Direkcije Republike Slovenije za vode so aprila 2017 naredili nekakšen obračun in ugotovili, da “naša žrtev” za leto 2016 državi dolguje še 0,04 evra. Prav ste prebrali 0,04 evra – torej štiri cente.

Plačati mora 4 cente!
“Naši žrtvi” so uradniki birokratsko naložili, da mora 0,04 evra  plačati v 60 dneh od prejema odločbe. Dodali so še, da če “naša žrtev” zneska ne bo plačala v roku 60 dni, bo morala plačati še zakonite zamudne obresti. “Našo žrtev” so še obvestili, da z izdajo te odločbe niso nastali nobeni stroški. Čista neumnost, kdo pa je plačal papir, na katerega so napisali odločbo, kdo je plačal kuverto z znamko za “našo žrtev”, koliko so stali stroški vodenja vplačil “naše žrtve” in nenazadnje  ali so vsi uradniki, ki so postopek vodili delali zastonj? Seveda ne.

So pa bili uradniki Ministrstva za okolje in prostor – Direkcije Republike Slovenije za vode do “naše žrtve” tudi prijazni. Dopustili so namreč možnost, da se “naša žrtev” na njihovo odločbo pritoži, vendar mora ob vložitvi pritožbe plačati takso v višini 18,10 evra. Prav ste prebrali, “naša žrtev” se lahko pritoži, da ne bo plačala 0,04 evra, vendar mora za to možnost plačati 18,10 evra takse.

In kdo so “rablji” naše žrtve? To sta Brigita Rogelj, podsekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor – Direkciji Republike Slovenije za vode, ki je odločbo pripravila, in njen direktor Tomaž Prohinar.

Vinko Gorenak blog